Fotografija: Juanjo Braulio, Twitter profil.
Juanjo Braulio Iz Valencie je od leta 72 in dela kot novinar. Leta 2015 je izdal svoj prvi roman z naslovom El silencio del quagmire s katerim je bila zelo uspešna in ki je bila pred kratkim prilagojena Kino. Njegov drugi roman je izšel leta 2017 in je Umazan in hudoben. V tem Intervju Pove nam o njih in še marsičem. Resnično cenim vaš predani čas in prijaznost.
Juanjo Braulio — Intervju
- ACTUALIDAD LITERATURA: S svojim prvim romanom, El silencio del quagmire, leta 2015 ste debitirali zelo uspešno in posnet je bil film, drugi pa je Umazan in hudoben. Ste pričakovali dober sprejem v literarnem svetu?
JULIJ BRAULIO: Lagal bi, če bi rekel da. Očitno je, da se piše zato, da se ga bere in da to počne čim večje število ljudi. Vendar pa odziv kritikov in javnosti presegla vsa pričakovanja o katerem sem razmišljal. El silencio del quagmire To je bil poleg mojega prvega romana tudi izziv, ki sem si ga postavila, ali mi bo uspelo, ker sem takrat že več kot dvajset let pisala v medijih, a Nikoli se nisem lotil izziva takšnega obsega ker je zelo drugače pisati novice, poročila ali intervjuje kot roman, ki ne zahteva samo drugih kod, ampak tudi druge načine.
- AL: Se lahko spomnite katerega od svojih prvih branj? In prva zgodba, ki ste jo napisali?
JB: Že od svojega šestega leta sem požrešen bralec, zato si zelo težko zapomnim prvo branje. Vendar se mama spominja, da mi je, ko sem bil star kakih sedem ali osem let, v roke prišla mladinska izdaja Iliada y Odiseja da je za bralce, starejše od mene, in da sem poslal čez vikend. Ker niso mislili, da sem razumel zgodbo, so me malo preizkusili in bili precej presenečeni, ko so ugotovili, da sem.
Glede moja prva zgodba fikcija, imam anekdoto iz časa, ko sem bil star dvanajst let in moj učitelj jezika in književnosti — Isabel de Ancos, ki jo imam zelo rad in hvaležen — je poslala brezplačen esej na temo. Napisal sem zgodbo duhov da je po njegovem mnenju mislil, da ga je od nekje prepisal. Zaradi tega me je med poukom prisilil, da napišem še eno in ko jo je prebral, mi je rekel: "Pisatelj boš." Potreboval sem trideset let, da sem ga poslušal, a sem ga.
- DO: Glavni pisec? Izberete lahko več kot eno in med vsemi obdobji.
JB: Težka izbira. Borges je rekel, da se lahko drugi pohvalijo s knjigami, ki so jih napisali, on pa s tistimi, ki jih je prebral, in jaz mislim popolnoma enako. Seznam bi bil neskončen, a med svojimi najljubšimi bi izpostavil Robert Graves, Umberto Eco, Mario Vargas Llosa, Javier Cercas, Margarite Yourcenar, Manuel Vazquez Montalban...
- DO: Kateri lik v knjigi bi želeli spoznati in ustvariti?
JB: No, če nadaljujem s seznamom iz prejšnjega vprašanja, Frater Viljem iz Baskervilla de Ime vrtnice; da Urania de Zabava koze; do Rafael Sanchez Mazas de Vojaki Salamine; do Adriano de Spomini na Hadrijana oa Pepe Carvalho de Tetovaže. Na primer.
- AL: Kakšna manija ali posebna navada pri pisanju ali branju?
JB: Pravzaprav ne. Po letih v redakcijah komunikacijskih medijev, ki niso ravno miren kraj za pisanje, Navadil sem se izolirati skoraj povsod. In isto se mi dogaja, ko berem, tako da, razen pod vodo, mislim, da lahko oboje počnem povsod.
- DO: In vaše najljubše mesto in čas za to?
JB: V bistvu. enako. Poleg tega, da sem pisateljica, sem še vedno novinarka, zato je čas, ki ga lahko posvetim literaturi, omejen, zato sem se navadila tudi prosti čas izkoristiti zanjo.
- DO: Ali obstajajo drugi žanri, ki so vam všeč?
JB: Da, sem oboževalec knjig Zgodovina in. \ t politične eseje.
- DO: Kaj berete zdaj? In pisanje?
JB: Vedno berem dve ali tri knjige hkrati. trenutno sem z Brez dušeza Sebastian Roa e zgodbe o Rimu, avtor Enric Gonzalez. Glede tega, kar pišem, imam v rokah kar velik projekt O tem trenutno ne morem reči ničesar.
- DO: Kakšna je po vašem mnenju založniška scena?
JB: No, kot vedno. S slabim zdravjem železa ker Španija je država, ki v primerjavi s preostalim civiliziranim svetom ne bere.
- AL: Vam je trenutek krize, ki ga doživljamo, težek ali boste lahko obdržali kaj pozitivnega za prihodnje zgodbe?
JB: Vse vpliva. Pisatelji nismo bitja, ki živijo v slonokoščenih kletkah in se ne zavedajo, kaj jih obdaja. Tudi v mojem primeru, zaradi statusa novinarja sem trenutni odvisnik s čimer je nujno vse to vpliva na moje zgodbe. Kaj pa se bo na koncu pojavilo v romanu ali zgodbi, pa ne morem napovedati.