Dulce Maria Loynaz, kubanski pesnik, se je rodil na današnji dan leta 1902 v Havani. Bil je član Kraljevska španska akademija in predsednica njene hčerinske družbe na Kubi, njeno delo in delo pa je bilo prepoznano s številnimi nagradami in častmi, med drugim Cervantesova nagrada leta 1992 in nagrado Isabel la Católica za novinarstvo v Španiji ter kulturni red Félixa Varele in Državna nagrada za književnost na Kubi. S tem se je spominjamo izbor pesmi Njegovega dela.
Dulce María Loynaz — Pesmi
Vrtnice
V mojem vrtu so vrtnice:
Nočem ti dati vrtnic
da jutri...
jutri ne boš imel
Na mojem vrtu so ptice
s steklenimi robovi:
Ne dam ti jih,
ki imajo krila za letenje...
Na mojem vrtu čebele
izrezujejo fino satje:
Sladkost minute…
Nočem ti ga dati!
Zate neskončno ali nič;
nesmrtna ali ta nema žalost
da ne boš razumel...
Brezimna žalost, ker ni treba dati
tistim, ki nosijo nekaj večnega na čelu ...
Pusti, pusti vrt ...
Ne dotikaj se rožnega grma:
stvari, ki umrejo
Ne smejo se jih dotikati.
Modri vrč
Ob sončnem zahodu grem
z mojim modrim vrčem do reke,
zbrati zadnje
senca moje pokrajine.
Ob sončnem zahodu voda
bo odražal zelo nejasno;
z nebesno jasnostjo
in jezerska bistrina...
Še zadnjič voda
Odseval bo mojo pokrajino.
Nežno jo bom držal
kot bi nekdo vzel v roke kos čipke...
Ob sončnem zahodu bodo
te stvari so bolj oddaljene...
Dlje in slajše,
slajši in bolj mehak.
Potem ... Naj pride noč!
Da je tankost sanj že
-pozabljene sanje-
občutljivo, sivo, umirjeno
iz stare tkanine ... in fine,
prozoren til...
En sam tremor bodo
znotraj modrega vrča!
Desire
Naj življenje ne gre izven vaših rok.
Da se lahko s svojimi verzi prilegam v tvoje naročje,
Naj me tvoje roke obdajajo cele in trepetajoče
ne da bi ne moje sonce ne moja senca ostala zunaj.
Tvoje roke naj bodo moje obzorje in pot,
kratka pot in samo obzorje mesa;
Naj življenje ne gre dlje ... Naj smrt
izgleda kot vroča smrt v tvojih rokah!…
Ustvarjanje
In najprej je bila voda:
hripava voda,
brez dihanja rib, brez obal
da so ga stisnili...
Najprej je bila voda,
o svetu, ki se je rodil iz božje roke ...
Bila je voda...
Še vedno
Kopno se ni pojavilo med valovi,
še vedno zemlja
Bilo je le mehko, drhteče blato ...
Ni bilo luninih cvetov ali grozdov
otokov… V trebuhu
Celine so nastale iz mlade vode...
Zora sveta, prebujenje
sveta!
Kaj pogasiti zadnje požare!
Kakšno morje gori pod črnim nebom!
Najprej je bila voda.
Ljubezen je…
Ljubeča občutljiva milost
modrega laboda in rožnate vrtnice;
ljubi svetlobo zore
in to od zvezd, ki se odprejo
in tista z nasmehi, ki se podaljšajo...
Ljubiti polnost drevesa,
obožujem glasbo vode
in sladkobo sadja
in sladkost sladkih duš...
Ljubiti, kar je prijazno, ni ljubezen:
Ljubezen je oblačenje blazine
za vsakodnevno utrujenost;
to je živ sončni zahod
v želji slepega semena
ki je izgubila smer svetlobe,
zaprta v svoji zemlji,
poražena od lastne zemlje ...
Ljubezen je razpletati zagate
poti v temi:
Ljubezen je biti pot in biti tehtnica!
Ljubezen je ta ljubezen, ki nas boli,
kar krvavi globoko v nas...
Vstopa v globino noči
in ugani nadobudno zvezdo...
Upanje zvezde!…
Ljubezen je ljubezen iz črnega korena.
Ljubezen je prizanesljiva;
in kaj je več kot odpuščanje,
je razumeti...
Ljubezen se drži za križ,
in se pribije na križ,
in umreti in ponovno vstati ...
Ljubezen je vstajenje!
Večnost
Na mojem vrtu so vrtnice
Nočem ti dati
vrtnice, ki jutri...
jutri ne boš imel
Na mojem vrtu so ptice
s steklenimi robovi:
Ne dam ti jih, kaj imajo?
krila za letenje…
Na mojem vrtu čebele
izrezujejo fino satje
Sladkost minute…
Nočem ti ga dati!
Zate neskončno
ali nič; nesmrtni
ali ta tiha žalost
da ne boš razumel...
Brezimna žalost
da ni treba dati
ali kdo nosi na čelu
neka večnost...
Pusti, pusti vrt ...
ne dotikaj se rožnega grma:
Stvari, ki umirajo
Ne smejo se jih dotikati.
nenavezanost
Sladkost občutka vse bolj oddaljenega.
Dlje in bolj nejasno ...
Ne da bi vedel, ali je to zato, ker stvari izginjajo
ali je tisti, ki odide.
Sladkost pozabe kot rahla rosa, ki pada v temo...
Sladkost občutka čistega od vsega.
Sladkost vzhajanja in biti kot nedostopna in visoka zvezda,
osvetlitev v tišini...
tiho,
Moj Bog!…