Luis Cernuda umrl 5. novembra 1963 v mestu Mexico. rojen sem v Sevilla in bilo je eden najpomembnejših pesnikov Ljubljane Generacija 27. Danes se spominjam, kako je pregledoval svojo postavo in svoje delo ter poudarjal 4 njegovih pesmi.
Luis Cernuda
Bral je svojemu rojaku Gustavo Adolfo Becquer ko se je kot otrok začel zanimati za poezijo. Že v mladosti je objavil prve objave v Ljubljani Revija Western in tudi sodeloval v Resnica, Opoldne o Litoral, revija Malaga iz Manuel Altolaguirre. Bil je pod močnim vplivom francoske literature, ne pozabite, da je bil eden od njegovih starih staršev Francoz. V državljanski vojni je odšel v izgnanstvo v ZDA, kjer je delal kot učitelj, kasneje pa v Mehiko, kjer je umrl.
Njegovo prve pesmi so bili objavljeni leta 1927 pod naslovom Zračni profil. V svoji fazi mladina imamo Reka, ljubezen y Prepovedani užitki, ki razkrivajo njihovo spoštovanje nadrealizem. V svojem Zrelost izstopati Oblaki, o državljanski vojni. Njegov zadnja stopnja, ki je že v Mehiki, vključuje Različice na mehiško temo, Živi brez življenja y S preštetimi urami.
4 pesmi
Obale ljubezni
Kot jadro na morju
povzema tisto modrikasto vnemo, ki narašča
prihodnjim zvezdam,
izdelana valovna lestvica
kjer se božanske noge spustijo v brezno,
tudi sama oblika,
angel, demon, sanje o sanjani ljubezni,
povzame v meni vnemo, ki se je nekoč dvignila
do oblakov njegovi melanholični valovi.
Še vedno občutek utripov te nestrpnosti,
Jaz, najbolj zaljubljena,
na obali ljubezni,
ne da bi me videla luč
zagotovo mrtev ali živ,
Zamišljam njegove valove in bi rad poplavil,
noro želijo
spustite se kot angeli tisti po penasti lestvi,
do dna iste ljubezni, ki je še nihče ni videl.
***
Razlog za solze
Noč za žalost nima meja.
Njegova senca v uporu kot pena,
razbiti šibke stene
sram beline;
noč, ki ne more biti nič drugega kot noč.
Ali ljubitelji sekajo zvezde
morda pustolovščina ugasne žalost.
A ti, noč, gnana po željah
celo bledica vode,
vedno stojiš v čakanju, kdo ve katere slavuje.
Onkraj brezen trepeta
poseljeno s kačami med perjem,
bolniška postelja
ne gledam nič drugega kot noč
ko zapirajo zrak med ustnicami.
Noč, bleščeča noč,
da ob vogalih zvija boke,
čakanje, kdo ve,
kot jaz, kot vsi.
***
Rad bi bil sam na jugu
Mogoče moje počasne oči ne bodo več videle juga
lahkih pokrajin, zaspanih v zraku,
s telesi v senci vej kot rože
ali bežanje v galopu besnih konj.
Jug je puščava, ki joče med petjem,
in ta glas ni ugasnjen kot mrtva ptica;
proti morju usmerja svoje grenke želje
odpiranje rahlega odmeva, ki živi počasi.
Na tako oddaljenem jugu želim biti zmeden.
Dež tam ni nič drugega kot napol odprta vrtnica;
njegova megla se smeji, bel smeh v vetru.
Njegova tema, svetloba so enake lepote.
***
Kjer prebiva pozaba
Kjer prebiva pozaba,
V prostranih vrtovih brez zore;
Tam, kjer sem
Spomin na kamen, zakopan med koprivami
Na katerem veter uide njegovi nespečnosti.
Tam, kjer odide moje ime
Telu, ki označuje v rokah stoletij,
Kjer želja ne obstaja.
V tej veliki regiji, kjer ljubezen, strašni angel,
Ne skrivaj se kot jeklo
Njegovo krilo na mojih prsih,
Nasmejan poln zračne miline, ko muka raste.
Kjerkoli se ta nestrpnost, ki jo zahteva lastnik v njegovi podobi, konča,
Predavanje svojega življenja drugemu življenju,
Nobenega drugega obzorja kot obrnjene oči.
Kjer žalost in radost niso več kot imena,
Domače nebo in zemlja okoli spomina;
Kjer sem končno svoboden, ne da bi sam vedel,
Raztopljeno v megli, odsotnost,
Rahla odsotnost kot otroško meso.
Tam, tam daleč;
Kjer prebiva pozaba.