Carlos Pellicer Je eden najpomembnejših mehiških pesnikov prve polovice 1899. stoletja in se je rodil na dan, kot je današnji, leta XNUMX v Tabasco, kjer je bil tudi senator do svoje smrti v Mexico Cityju. Spominjamo se ga s tem izbor pesmi ki jih zbiramo iz njegovega dela.
Carlos Pellicer
Posvečal se je tudi muzealstvu in opravljal več pomembnih funkcij v različnih muzejih. Bil je tudi profesor književnosti in zgodovine ter član Mehiška akademija jezikov. Dobil je tudi državno nagrado za književnost in bil na čelu Latinskoameriški svet pisateljev, s sedežem v Rimu.
Bilo je a velik popotnik, ki je veliko navdiha črpala iz narave (iz velikih rek, džungle in sonca). Iz njegovega dela lahko izpostavimo: Barve v morju in druge pesmi, Kamen žrtev, Junijska ura, Šestkotniki, Podreditve o Z besedami in ognjem.
Carlos Pellicer — Izbor pesmi
Moja pripravljenost biti nima meja
Moja pripravljenost biti nima meja;
Samo gleda navzdol in brez pogleda.
Popoldanska ali zgodnja jutranja svetloba?
Moja pripravljenost biti nima meja.
Niti mračnosti lepega dvoboja
oplemeniti moje srečno meso.
Življenje kipa, nenaseljena smrt
brez vrtnarjenja hrepenenja.
Spanje brez sanj je tiho in sence
čudovito kraljestvo mojih oči
skrčen v sivino vasi.
Brez sedanje odsotnosti robčka
Dnevi odhajajo v ubogih svežnjih.
Moja pripravljenost biti nima meja.
Brezimna ljubezen
Brezimna ljubezen, področje usode
biti in ne biti. Vaše kmalu obleganje
podpira mojo bolečino in prekliče dolgočasnost
izpuščenega kozarca ali tesnega vina.
V visoki tišini, akvilin
modra dolžina tišine, živa. V sredini
nesrečne potrpežljivosti vašega obleganja
Odprem kletke in prelijem triljo.
Zate obesim vence na stene;
Zaradi tebe sem bolj minljiva in v zrelih
sanjal boš, pesmi tvoje razsvetlim.
In nosim te v svojem bitju in si zbral
odnos, ki v Firencah ali Bizancu
svoje golobe posveča pozabi.
Ko zapušča dušo
Voda somraka, voda žejna,
pozne ptice te zapuščajo kot zlogi.
Nihanje v topolih veter popusti
veselje tvojih oči se vpije v moje.
Svoje misli sem usmeril v tvoje temne radosti
in všeč mi je bila sladkost tvojih počasnih besed.
Podaljšal si mrake v mojih žejnih rokah:
Tvoja tragična poletja sem požrl v kruhu.
Moje roke bodo mokre od tvojih prsi.
Od moje trdoglavosti ti bo ostal strup,
lebdeči cvet tesnobe, ki je krstil usodo.
Iz najinih dveh tišin mora nastati en dan
svetleča voda, ki daje božansko modrino
na dnu cipres tvoje in moje duše.
V tišini hiše si...
V tišini hiše ti,
in v mojem glasu prisotnost tvojega imena
poljubljal med oblakom odsotnosti
zračni blok samot.
Vse za zaprtimi vrati, tišina
Čaka vas predvodnica junaštva,
čuvajo vojsko objemov
in veliki načrt sreče.
Ne vem, kako naj hodim, razen proti tebi,
po mehki poti pogleda nate
položi moje ustnice k mojim vprašanjem
-preprosta, večna roža spraševanja samega sebe-
in poslušaj te takole v meni, že kri in ogenj
zavrnitev, svetloba, sence…!
Zračno jabolko samote,
tihi ugriz odsotnosti,
beseda o potovanjih, zimskih oblačilih
ki bodo ravnice naredile gole.
Ti v tišini hiše. jaz
na tvojih ustnicah odsotnosti, tukaj tako blizu
da med nama dvema krog besed
Zliva se v najboljše, kar daje pesem.
Ta čoln brez vesla je moj ...
Ta čoln brez vesla je moj.
V veter, v veter, samo v veter
mu je dal svoj tečaj, njegov indolent
opustošenje sterilne distance.
Vse je že izgubilo svojo hierarhijo.
Sem polna nič in pod mostom
samo močvirje, zločinec
propad vode in njene srebrnine.
Vsi odidejo ali pridejo. bom ostal
kaj daje izguba poguma in strahu.
V veter, v veter, v kar veter hoče!
Morje brez časti in brez piratstva,
odličnosti katere koli modre
in ta čoln brez vesla je moj.
Danes, ko si se vrnil, sva oba molčala
Danes, ko si se vrnil, sva oba molčala,
in samo naše stare misli
Osvetlile so sladko temo
biti skupaj in ne reči ničesar.
Samo roke so se tako tresle
kot bi zlomil železo odsotnosti.
Če bi oblak zasenčil naša življenja!
Pusti nove glasove v mojem srcu,
zelo jasen, sedanji napad,
vaše osebe na pokrajinah
Kaj je v meni za zrak tvojega življenja.