Un 22 junij 1865 preminil Angel Saavedra, Vojvoda Rivas, Španski pesnik in dramatik, najbolj znan po svoji najbolj znani romantični drami Don Álvaro ali Sila usode, simbolično delo romance Španski. Da se spomnim na njegov spomin, se odločim niz fragmentov tega naslova.
Ángel Saavedra, vojvoda od Rivasa
Rojen v Córdoba, Ángel Saavedra je bil dramatik, pesnik, zgodovinar, slikar in državnik. Liberalnih idej, se je v osamosvojitveni vojni boril proti Francozom in kasneje proti apsolutizmu Fernanda VII. To ga je pripeljalo v izgnanstvo leta Malta in navdihnil nekatere njegove pesmi, kot npr Z enajstimi smrtnimi ranami.
Njegovi prvi verzi, zbrani v Poezija in igra kot Ataulfo y sulica, so uokvirjeni znotraj neoklasicizem. Toda med malteškim izgnanstvom je odkril delo William Shakespeare, Walter Scott in Lord Byron in se romantičnemu gibanju pridružil s pesmimi Izobčenec, Esanje izobčenca o Svetilnik na Malti.
Don Álvaro ali sila usode
To je bilo delo, ki je otvoril špansko romantično gledališče in poleg tega še moderno gledališče. To je drama v petih dejanjih ali dneh, v prozi in v verzih. Vsebuje vse tipične sestavine romantike, kot npr melanholija o el pesimizem, in razvije značilno temo: to človeka, ki ga je usodila usoda zaradi katere se ne more boriti. Skrivnostna kombinacija naključja in nujnosti usmerja dejanja likov.
Glavni junak je Don Álvaro, vitez zaljubljen v Leonor, hčerko markiza iz Calatrave. Neke noči Don Álvaro vdre v Leonorino sobo z namenom, da jo ugrabi, vendar ga preseneti markiz iz Calatrave. Don Álvaro ga po nesreči ubije in mora pobegniti. Po nekaj letih, v katerih sta ljubimca živela ločeno, se Don Álvaro v vojni in Leonor, skrit v puščavi, srečata, toda usoda jim bo preprečila ljubezen.
Drobci
Dejanje I - prizor VII
DON ÁLVARO: (z veliko gorečnostjo.)
Tolažilni angel moje duše!
Ali bodo sveta nebesa že dala neskončno večno krono?
Veselje me utopi ...
Se objemava, da se nikoli ne ločiva?
Pred, pred smrtjo
to me ločuje od tebe in te izgublja.
DOÑA LEONOR (zelo vznemirjen.).
Don Álvaro!
DON ALVARO.
Moj dobri, moj bog, moje vse ...
Kaj vas tako vznemirja in moti?
Ali vas moti srce, ko vidite svojega ljubimca?
je v tem trenutku
bolj ponosen kot sonce? ...
Oblačilo oboževano!
[...]
DON ALVARO.
Gospa!
GOSPA LEONOR.
Oh! zlomiš mi dušo ...
DON ALVARO.
Moje srce je razbito ... Kje je, kje,
tvoja ljubezen, tvoja trdna prisega?
Napačno z vašo besedo ustreza
toliko nerazrešitve v takem trenutku.
Tako nenadna poteza ...
Ne poznam te, Leonor. Ali je veter odpihnil
iz mojega delirija vse upanje?
Da, oslepel sem sproti
ko je napočil najsvetlejši dan.
Vzeli me bodo pokojnega
od tu, ko je verjel nesmrtni dopust.
Zavajajoča čarovnica,
Čudovita perspektiva, ki ste mi jo zmotno ponudili?
Perfidno! Prosim
v vzponu na prestol Večnega,
in potem potonil v pekel?
Ali mi je zdaj le še ostalo? ...
DOÑA LEONOR. (Vrgla se mu je v naročje.)
Ne, ne, obožujem te.
Don Álvaro! ... Dobro mi je! ... Daj no, daj no.
***
I dejanje - VIII. Prizor
Markiz.- (besni) Vile zapeljivec! ... Zloglasna hči!
Doña Leonor .- (vrže se očetu pod noge) Oče! Oče!
Markiz. -Nisem tvoj oče ... Pojdi ... ti pa, podli upstart
Don Álvaro.- Vaša hči je nedolžna ... Jaz sem krivec ... Prebodite mi prsi. (Spusti se na eno koleno.)
Markiz. - Vaš molitveni odnos kaže, kako slabo je vaše stanje ...
Don Álvaro.- (narašča) Gospod markiz! ... Gospod markiz! ...
Markiz.- (Hčerki) Quita, hudobna ženska. (Curra, ki ga drži za roko) in ti nesrečen, si upaš dotakniti svojega gospodarja? (Služabnikom) Hej, pojdi na tistega zloglasnega, drži ga, zaveži ...
Don Álvaro.- (Z dostojanstvom.) Nesreča, da sem izgubil spoštovanje. (Vzame pištolo in jo pritrdi).
Doña Leonor.- (Teče proti Don Álvaru) Don ÁIvaro!… Kaj boš naredil?
Markiz.- Takoj pojdi nanj.
Don Álvaro.- Gorje svojim služabnikom, če se premaknejo! Imaš samo pravico, da mi prebodeš srce.
Markiz. - Umrl si od gospoda? Ne; umrli boste za tiste krvnika.
Don Álvaro. - Gospod markiz iz Calatrave! Ampak, ah, ne; imaš pravico do vsega ... Vaša hči je nedolžna ... Čista kot dih angelov, ki obkrožajo prestol Najvišjega. Sum, da bi se moja prisotnost tukaj v takih urah lahko zaključila z mojo smrtjo, bi zavil moje truplo, kot da bi bil moj pokrov ... Da, umreti moram ... toda iz tvojih rok. (Odloži eno koleno na tla) Čakam, da je udarec odstopil; Ne bom se uprla; že ste me razorožili. (Vrže pištolo, ki ob trku strelja in rani markiza, ki umre v naročju svoje hčere in hlapcev, kriči)
Markiz. - Mrtev sem! ... Oh, jaz! ...
Don Álvaro.- Moj bog! Grozno orožje! Strašna noč!
Doña Leonor. - Oče, oče!
Markiz.- Odstavite; spravite me od tu ..., kjer umrem, ne da bi me ta podlost kontaminiral s takim imenom ...
***
III. Dejanje - IV. Prizor. Monolog Don Álvara.
Kakšno neznosno breme
je življenjsko okolje
za drobnega smrtnika
ki se rodi v strašni usodi!
Kakšna grozljiva večnost
kratko življenje! Ta svet,
Kakšna globoka ječa,
za nesrečnega človeka,
kdo jezno nebo gleda
s svojo besno namrščenostjo!
Zdi se, da, to po meri
ki je trši in bolj grenak
bolj ko se razteza, bolj se podaljša
usoda naše življenje.
Če se nam odobri
samo trpeti,
in zelo kratko
srečni, kot v žalosti
da se njegov predmet ne napolni,
Grozno je biti rojen!
Tistemu, ki je miren, radosten,
živeti med aplavzom in častmi,
in nedolžnih ljubezni
odcedite okusen kelih
ko je močnejši in bolj živahen,
smrt njegov dan,
njegova usoda se je povozila:
in jaz, kako sem nesrečen,
Iščem jo, grem,
Ne najdem je.
Ampak kako naj ga dobim,
Nesrečen jaz!
No, ko sem se rodila nesrečna,
Rojen sem, da se postaram
Če tisti dan užitka
(tisti, ki sem ga samo užival),
sreča bi popravila,
Kako hitro prezgodnja smrt
s svojo ostro koso
moj vrat bi se prerezal!