Še eno leto Tujim bučam ne dam četrtine. Niso vsi pripomočki netopirjev, pajčevin in hiš s straši, ki napadajo trgovine in bare. Niti na šolske zabave miniaturnih čarovniških kostumov in duhov (nekateri potem sanjajo ...). Ne grem s časom niti nisem politično korekten, ker sem ostal z njim, z Don Juanom Tenoriom. Z zdaj že obsojenim (ali reinterpretiranim) mitom o najbolj sramotni in prevarantski lobanji, pa tudi o najbolj zaljubljeni in odrešeni.

Don Jose Zorrilla napisal svojo zgodbo v 1844, ki vas je navdihnila Seviljski prevarant od 1630, pripisano Tirso de Molina. In to je tisto, kar morate prebrati in še posebej videti v teh prihajajočih datumih. Vem, da je moj boj izgubljen, toda Vsako leto si bom prizadeval, da se bom še naprej uveljavljal. Šolarji so se ga morali že zdavnaj naučiti in recitirati. Zdaj ... je zdaj. No, vsak konec oktobra se vračam v gostilno Laurel, kjer najdem, kako piše svoje pismo. To so nekaj njegovih nepozabnih verzov.

DON JUAN

Kako ti prekleti kriki!

Toda slaba strela me je zlomila

ja pri zaključku pisma

za svoj krik ne plačajo drago!

***

Tukaj je don Juan Tenorio

in zanj ni moškega.

Od ošabne princese

tistemu, ki lovi v povprečnem čolnu,

ni ženske, na katero se ne bi naročil,

in katere koli družbe

če je v zlatu ali v vrednosti.

Poiščite ga uporniki;

zaprite igralce;

ki se hvali, da ga odreže,

Poglejmo, ali je kdo, ki ga preseže

v igri, v boju ali ljubezni.

***

Kamor koli sem šel

razlog, da sem pobegnil

vrlina, ki sem se ji posmehoval,

Posmehoval sem se pravičnosti

Ženske sem že prodal.

Spustil sem se v kabine,

Šel sem do palač,

Plezal sem na samostane

in povsod, kjer sem odšel

grenak spomin name.

***

Vpil sem v nebesa in me ni slišal.

Če pa me vrata zaprejo,

mojih korakov na Zemlji

odgovori nebesa, ne jaz.

***

Odmakni se, hinjeni kamen!
Pusti, spusti to roko
da je še zadnje žito
na uro mojega življenja.
Pustite, če je res
kot točka skrušenosti
daj duši zveličanje
večnosti,
Jaz, sveti Bog, verjamem vte;
če je to moje nezaslišano zlo,
tvoja usmiljenost je neskončna ...
Gospod usmili se me!

Z DON LUIS

DON LUIS

Za Boga, čuden človek si!

Koliko dni porabite

v vsaki ženski, ki jo imate radi?

DON JUAN

Zapustite dneve v letu

med katerimi najdete tam.

Ena, da se zaljubijo,

drugo, da jih dobim,

drugi, da jih opusti,

dve, da bi jih nadomestili

in eno uro, da jih pozabim.

Z DON DIEGO

GOSPOD DIEGO

Ubiješ me ... Še bolj ti odpuščam

božja v sveti sodbi.

DON JUAN

Dolgoročno ste me postavili.

(Čeprav mi bo vedno bolj všeč različica Tirsa de Moline, kjer je Trickster rekel "Kako dolgo mi zaupate!").

Z DOÑA INÉS

DON JUAN

Ah! Ali ni res, angel ljubezni,

da na tej osamljeni obali

najčistejša luna sije

in bolje dihaš?

Ta avra, ki tava, napolni

preprostih vonjav

kmečkih cvetov

Ta prijetna obala požene:

ta čista in mirna voda

ki gre skozi brez strahu

ribiški čoln

ki čaka peti dan,

Ali ni res, moj golob,

kaj dihaš ljubezen

***

GOSPA INES:

Ne vem ... Odkar sem ga videla,

Moja Bridget in njeno ime

rekel si mi, da imam tega človeka

vedno pred mano.

Kamor koli me moti

s svojim prijetnim spominom,

in če ga za trenutek izgubim,

v njegovem spominu se ponovim.

Ne vem, kakšna fascinacija

v mojih čutih vadi,

ki me vedno zvija proti njemu

um in srce:

in tu in v oratoriju

in povsod opozorim

da razmišljanje zabava […].

***

GOSPA INES:

Utihni, za božjo voljo, o, don Juan!

da se ne bom mogel upreti

dolgo časa, ne da bi umrl

zato se nikoli nisem počutil nestrpen.

Ah! Molči iz sočutja,

da se mi zdi, da te poslušam

da moji možgani ponorejo

srce mi gori.

Ah! Dali ste mi piti

peklenski filter, nedvomno,

ki vam pomaga, da se predate

vrlina žensk […].

DON JUAN:

Moja duša! Ta beseda

moje bitje spremeni način,

kaj lahko naredim

dokler se mi Eden ne odpre.

Ni, Dona Ines, Satan

ki mi daje to ljubezen;

Bog je tisti, ki vas želi

me morda osvoji zanj.

Ne, ljubezen, ki jo danes cenimo

v mojem smrtnem srcu

to ni zemeljska ljubezen

kakršen sem čutil do zdaj;

ne tista minljiva iskra

da morebitni sunki ugasnejo;

To je ogenj, ki ga pogoltnemo

koliko vidi, neizmerno, požrešno.

Odvrzite svojo tesnobo

lepa doña Inés,

ker se počutim pred vašimi nogami

še vedno sposoben vrline.

Ja, s ponosom bom padel na prostost

pred dobrim poveljnikom,

in ali mi bo dal tvojo ljubezen,

ali pa me bo moral ubiti.

***