Večno zapisano

Pravijo, da je slika vredna tisoč besed in je v veliki meri resnična ... Obstajajo situacije, ki so zajete na fotografijah, ki bi jih težko opisali z besedami ... In poudarjam "težko", a ne nemogoče. Iz takšnih situacij bi torej lahko razlikovati dobre pisatelje od slabih.

Dobri pisatelji pustijo večna besedila ... Besedila, ki jih ne glede na to, kako dolgo minejo, si bodo vedno zapomnila. Ker prenašajo čustva, prenašajo lepoto, znajo poustvariti situacije s tako natančnostjo, da bi tudi na fotografiji lahko zavidala ...

Če malo premislite, boste zagotovo prišli do literarnega besedila, ki se ga spomnite. Morda zato, ker vas je zaznamoval v določeni fazi vašega življenja, morda zato, ker ga je napisal pisatelj, ki ga občudujete. Ne glede na razlog imate ta literarna besedila tako globoko v sebi, tako zapomnjena, da bi lahko rekli, da bodo v vas vedno večna.

Danes želim deliti nekaj (ne vseh) svojih večnih besedil ... Zagotovo nas veliko sovpada.

Moja "večna" literarna besedila

7. poglavje «poskoka», Julio Cortázar

Dotaknem se tvojih ust, s prstom se dotaknem roba tvojih ust, narišem ga, kot da mi izstopa iz roke, kot da bi se ti prvič malo odprla usta, in samo zapreti moram oči da razveljavim vse in začnem znova, naredim usta, ki si jih želim, usta, ki jih moja roka izbere in nariše na vaš obraz, usta, izbrana med vsemi, s suvereno svobodo, ki sem jo izbral jaz, da jo narišem z roko na vaš obraz, in da po naključju, ki ga ne želim razumeti, sovpada natanko z vašimi usti, ki se nasmehnejo pod tistim, ki vas mi pritegne roka.

Pogledate me, pozorno me pogledate, vedno bolj natančno in potem igramo kiklopa, vedno bolj pozorno gledamo in oči se nam razširijo, se približajo, prekrivajo in kiklopi se gledajo, zmedeno dihajo , usta se srečajo in se toplo bijejo, grizejo se z ustnicami, komaj naslanjajo jezik na zobe, igrajo se v svojih ograjenih prostorih, kamor prihaja in odhaja težak zrak s starim parfumom in tišino. Potem se moje roke trudijo potopiti se v vaše lase, počasi božajo globino vaših las, medtem ko se poljubljamo, kot da bi imela polna usta cvetja ali rib, z živahnimi gibi, s temno dišavo. In če se ugriznemo, je bolečina sladka in če se utopimo v kratkem in strašnem hkratnem vdihu, je ta trenutna smrt čudovita. In slina je samo ena in okus zrelega sadja je en, in čutim, da trepetate proti meni kot luna v vodi.

Rima XXIV "Dva rdeča ognjena jezika", Gustavo Adolfo Bécquer

Pesem «Ljubezen mojih drobov», Federico García Lorca

Ljubezen do mojih drobov, živela smrt,
zaman čakam na tvojo pisano besedo
in mislim, da z rožo, ki vene,
da če živim brez mene, te želim izgubiti.

Zrak je nesmrten. Inerten kamen
niti ne pozna sence niti se je izogiba.
notranje srce ne potrebuje
zmrznjeni med, ki ga polni luna.

Ampak trpel sem te. Raztrgal sem si žile
tiger in golob, na pasu
v dvoboju ugrizov in lilij.

Torej napolnite mojo norost z besedami
ali pa pustite, da živim v svoji spokojnosti
noč duše za vedno temna.

Opomba v "Cvetju za Hitlerja", nedavno preminulega Leonarda Cohena

Pred časom bi se ta knjiga imenovala

"SONCE ZA NAPOLEON"

in preden bi ga še poklicali

"STENE ZA GENGHIS KHAN".

Fragment "Parfuma", avtor Patrick Süskind

Tu, na najbolj smrdljivem mestu v vsem kraljestvu, se je 17. julija 1738 rodil Jean-Batiste Grenouille. Bil je eden najbolj vročih dni v letu. Vročina je kot potopljen svinec tekla nad pokopališče in se širila na sosednje ulice kot gniljava megla, ki je dišala po mešanici gnilih melon in zažganega roga. Ko so se začele porodne bolečine, je bila mati Grenouille na stojnici za ribe na ulici Rue aux Fers, ki je skalirala albure, ki jih je že prej pobrala.

Coplas za smrt svojega očeta Jorgeja Manriqueja

Spomnite se speče duše

poživijo možgane in se zbudijo

premišljevanje o tem, kako se preživi življenje

kako pride smrt,

tako tiho; kako hitro gre užitek,

kako po dogovoru

daje bolečino;

kako po našem mnenju

v preteklosti,

Bilo je boljše.

Odlomek «Neznosna lahkotnost bivanja», Milan Kundera

«Če se bodo vsi trenutki našega življenja ponavljali neskončno velikokrat, smo prikovani v večnost kot Jezus Kristus na križ. Slika je strašna. V svetu večne vrnitve je na vsaki gesti ležanje teže neznosne odgovornosti. Zato je Nietzsche idejo o večni vrnitvi označil za najtežje breme. Če pa je večna vrnitev najtežje breme, se lahko naša življenja na tem ozadju pojavijo v vsej svoji čudoviti lahkotnosti.