valentinove pesmi

Bliža se 14. februar in vsi si želijo posvetiti Valentinovo pesmi. Minilo je več kot 1.500 let, odkar je katoliška krščanska cerkev določila ta datum — XNUMX. stoletje našega štetja. C. — v spomin na hvalevredna dela bratstva in ljubezni svetega Valentina Rimskega. Od takrat, kot je znano, milijoni ljudi po vsem svetu na ta dan praznujejo prijateljstvo, predvsem pa ljubezen v dvoje.

Nešteto je pesnikov, ki so posvetili svoj čas, da bi s svojimi verzi dvignili tisto fino nit, ki dela dve bitji eno: ljubezen. Z mislijo na vse tiste romantike, ki želijo Valentinovemu posvetiti pesmi, je bil ustvarjen ta občutljiv seznam z deli: Alejandra Pizarnik, Antonio Machado, Federico García Lorca, Gustavo Adolfo Bécquer, Mario Bennedetti, José Martí, Magaly Salazar Sanabria, Julio Cortázar, Petrarca, James Joyce, Ángel Marino Ramírez, Jaime Sabines, Migueljosé Márquez in drugi. Ne nehaj jih brati.

“Who shines”, argentinske pesnice Alejandre Pizarnik

Ko me pogledaš

moje oči so ključi,

stena ima skrivnosti,

moje strašne besede, pesmi.

Samo ti mi narediš spomin

navdušen popotnik,

nenehen požar.

"Love", venezuelske pesnice Magaly Salazar Sanabria

Nič, kar me je zadrževalo, me ne ustavi. Zdim se neroden, a v tebi najdem mir. Prisoten sem tvojemu odkritju. Ti si zalogaj, s katerim se lahko nahranim. Moje telo te gleda, ko ga ne ignoriraš. Proslavljam tvoj prihod, medtem ko si prizadevam, da bi ti dal ime. Pridi, želim ti pokazati svoj nakit, svoje obleke, svoja vina. Rad bi videl tvojo obliko, meglico v tvojem ozadju, tvoj oltar, tvojih štiristo rok. Čutim, kako se svet vrti, utaplja v tistem času, ki pravi, da nas ni.

“V tvojih očeh gori”, španskega pesnika Antonia Machada

V tvojih očeh gori skrivnost, devica

dodge in companion.

Ne vem, ali je ogenj sovraštvo ali ljubezen

neizčrpen tvojega črnega aliaba.

Šla boš z mano, dokler mečem senco

moje telo in pustil moj sandal pesek.

—Ali si žeja ali voda na moji poti?—

Povej mi, izmuzljiva devica in spremljevalec.

"Večna ljubezen", španski pesnik Gustavo Adolfo Bécquer

Sonce se lahko za vedno oblači;

Morje lahko v hipu presahne;

Os Zemlje je lahko zlomljena

Kot šibek kristal.

Vse se bo zgodilo! Maj smrt

Pokrij me z njegovo pogrebno krepo;

Ampak pri meni tega ni mogoče nikoli izklopiti

Plamen tvoje ljubezni.

"Mislil sem nate", kubanski pesnik José Martí

Mislil sem nate, na tvoje lase

da bi mu zavidal senčni svet,

in v njih sem postavil bistvo svojega življenja

in želel sem sanjati, da si moja.

Z očmi hodim po zemlji

dvignjen — o, moja vnema! — na takšno višino

da v oholi jezi ali bednih rdečicah

človeško bitje jih je prižgalo.

Živeti: —Vedeti, kako umreti; tako me to prizadene

to nesrečno iskanje, to hudo dobro,

in vse bitje v moji duši se odraža,

in iskanje brez vere, vere umrem.

"Blagoslovljeno leto...", italijanskega pesnika Petrarce

Blagoslovljeno leto, točka, dan,

letni čas, kraj, mesec, ura

in dežela, v kateri je njena ljubka

pogled priklenjen na mojo dušo.

Blagor najslajši porfiji

da se predam tisti ljubezni, ki prebiva v moji duši,

in lok in puščice, to zdaj

rane so še vedno odprte.

Blagor besedam, s katerimi pojem

ime moje ljubljene; in moja muka

moje skrbi, moji vzdihi in moj jok.

In blagoslovil moje verze in mojo umetnost

No, poveličujejo jo in končno moja misel,

saj ga samo deli.

"My love is in a slight dress", irskega pesnika Jamesa Joycea

▷ Test 3 mesece brezplačno Audible: na tisoče zvočnih knjig

Moja ljubezen je v lahki obleki

med jablanami,

Kjer najbolj hrepenijo živahni vetrovi

Tek v družbi

Tam, kjer radoživi vetrovi prebivajo, da se snubijo

Zgodnjim listjem za njim,

Moja ljubezen gre počasi, nagnjena

Proti njegovi senci, ki leži na travi.

In kjer je nebo skodelica čiste modrine

na nasmejani zemlji,

Moja ljubezen hodi počasi, dviga

Njena obleka z graciozno roko.

 "Ljubezensko pismo", argentinskega pesnika Julia Cortázarja

Vse kar želim od tebe

tako malo je globoko v sebi

ker na koncu je vse

kot mimoidoči pes, hrib,

tiste stvari ničesar, vsak dan,

konico in lase ter dve grudici,

vonj vašega telesa,

kaj pravite o čem,

z mano ali proti meni,

vsega tega je tako malo

Hočem to od tebe, ker te ljubim.

Da gledaš dlje od mene,

da me ljubiš s silovitim zanemarjanjem

jutri, da jok

vašega zrušitve dostave

v obraz upravnika pisarne,

in to užitek, ki si ga izmislimo skupaj

biti še en znak svobode.

"Sonet sladke pritožbe", španskega pesnika Federica Garcíe Lorce

Bojim se izgubiti čudo

tvojih kipnih oči in naglasa

ki me ponoči položi na lice

osamljena vrtnica tvoje sape.

Žal mi je, da sem na tej obali

deblo brez vej; in kar najbolj čutim

nima rože, kaše ali gline,

za črva mojega trpljenja.

Če si moj skriti zaklad,

če si moj križ in moja mokra bolečina,

če sem pes vašega gospostva,

ne dovolite, da izgubim pridobljeno

in okrasite vode svoje reke

z listi moje odtujene jeseni.

Venezuelski pesnik Ángel Marino Ramírez »Verzi spalnice brez meseca«

 Verzi za spalnico brez mesečine

kjer dežuje čista noč,

biti simbol odpadkov

brez vsake moderacije.

Dotaknem se svojega telesa in dotaknem se tebe

brez spoštovanja meja,

postelja ima načine

posrkati nori hrup.

Moja ljubezen ni ravnodušna

je stena odsevov

da v golih ogledalih

Všeč jim je tvoja nedolžna gesta.

Postavitev videza

cesta ga ne razblini,

ta puščica je mlin

ki zaneti plamen

Speče vrtnice pojejo

ko moja lačna beseda

želi objeti nevihto

tvojih samomorilnih bokov

Ne štejem več minut

kaj šele ure

s svojimi zanesenimi božanji

atributi izgubljenega časa.

zaljubiti se je strašljivo

po svoji nevidni plimi:

ni lahka naloga

dobiti vino iz vinograda.

Oba sva konceptualna

čigar čistost umira,

če substanca to hoče

hudič išče motive.

prostoročni motivi

v tvojem najtemnejšem kotu,

piti cianid

dolgotrajne strasti.

In na koncu posteljo ukrade

vsa tišina vetra,

dih leži vesel

brez lune nad spalnico.

"Let's make a deal", urugvajski pesnik Mario Benedetti

Partner

ti veš

znaš računati

z mano

šele dva

ali do deset

ampak štej

z mano

če kdaj

opozarja

da jo gledam v oči

in pas ljubezni

prepoznati v mojem

ne opozori pušk

sploh ne pomislite, kakšen delirij

kljub žitu

ali morda zato, ker obstaja

znaš računati

z mano

ja drugič

On me najde

mračen brez razloga

ne mislite, kako leni

še vedno lahko šteje

z mano

ampak se dogovorimo

Bi rad povedal

s tabo

zelo je prikupen

vedite, da obstajate

človek se počuti živega

in ko to rečem

Mislim štetje

tudi če je do dva

tudi če je do pet

ne bo več prišel

prihitel na pomoč

ampak vedeti

zagotovo

da veste, da lahko

računaj name.

"Tvoje ime", mehiškega pesnika Jaimeja Sabinesa

Poskušam zapisati tvoje ime v temo.

Poskušam napisati, da te ljubim.

Vse to poskušam povedati v temi.

Nočem, da kdo izve

nihče me ne pogleda ob treh zjutraj

hodi z ene strani sobe na drugo,

noro, polno tebe, zaljubljeno.

Razsvetljen, slep, poln tebe, ki se izliva.

Izgovarjam tvoje ime z vso tišino noči,

moje zamašeno srce to kriči.

Ponavljam tvoje ime, ponavljam ga še enkrat,

Neumorno pravim

in prepričan sem, da se bo zdanilo.

"Ljubezen", mehiškega pesnika Salvadorja Novo

Ljubezen je ta sramežljiva tišina

blizu tebe, ne da bi vedel,

in spomnim se tvojega glasu, ko odideš

in čutiti toplino vašega pozdrava.

ljubiti pomeni čakati nate

kot bi bil del sončnega zahoda,

ne prej ne potem, tako da smo sami

med igrami in zgodbami

na suhem.

Ljubiti pomeni zaznavati, ko si odsoten,

tvoj parfum v zraku, ki ga diham,

in opazujte zvezdo, v kateri se oddaljujete

Ko ponoči zaprem vrata

"Telo moje ljubljene", venezuelski pesnik Miguel José Márquez

telo moje ljubljene

ne žensko telo

niti nima očetovih oči

usta njegove matere

niti besna belina Korzičanov

na silo vsiljeni svojim babicam

v starodavnih nočeh osvajanja

telo moje ljubljene

sploh ni telo

ali je mrzlica mesa

uporniško predstavo o atomih

nenaklonjen jalovi tavtologiji elektrona

in njeni večni krogi nad praznino

telo moje ljubljene

nima vogalov ali robov

izgubljene ali osvojene ovinke

ker je nespremenljiv kot skala

in ne pozna meja in mere

ker pri tvojem plesu ni omejitev

telo moje ljubljene

ni iz zemlje niti ni iz zraka

se ne zmoči ali zažge

Ni moj, ni tvoj, ni nikogaršnji.

Je nomadsko drevo brez gore

polarni sij, napihnjen s kontinenco

maziljena korenina vseh ptic

telo moje ljubljene

to ni vrtnica vetrov

to ni vrtnica

ni veter

To ni geografija za zemljevide in fregate

Vse je jug, vse doline, vse tuli

dvignjen cvetni list trna

sončna nevihta je

morje lave sredi tundre

puščica sonca pod luninim lokom

smrt, ki vzklije v oddaljenem življenju

telo moje ljubljene

To ni skrito število stvari

to ni sladko nič

niti deviškost tišine

je neprimerna mehkoba galaksij

kolibri nespodobnost časa

vulkan nežnosti v večnem izbruhu

planet miru palma in trebuh

priložnost, ki se prerazporedi v mojih ustih

in vrne vse v svoje seme

telo moje ljubljene

Ni vrt za suho listje

smrtonosni prosti čas mlačne ljubezni

kontaktna birokracija

ne razume miru ravnotežja

in vedno gnezdi na vrhu ali v jami

visoko visoko

globoko globoko

drugače

ne gnezdi

niti leteti

"Reci 'ljubezen'", venezuelskega pesnika Juana Ortiza

reci "ljubezen"

zgraditi hišo

ki plava na prostem.

To je preveč za zemljo

kot križ,

kot resnice,

zato gre iz premirja v premirje

o jezikih

v zraku

reci "ljubezen"

pretresti hleve,

risanje živali

pri koreninah telesa.

Je več kot veja

ne da bi postal drevo,

voda, ki dežuje med dvema obzorjema

in nič ne poplavi

ampak srce tistega, ki pogreša.

ko tisti vrh

obiskal moja usta

in si igral

gora listov na mojih prsih,

Prinesel sem ustnice k rokam.

Od takrat naprej

Zdi se, da sem pozabil

kako povzdigniti bivališče, ki smo

z zvokom,

izgleda,

kam pa dam božanje

oči ugasnejo,

nekaj poje

in se vidimo noter.

"Brez besed 'ljubim te'", venezuelskega pesnika Juana Ortiza

Če me spremljaš v tej ljubezni, ne da bi rekel "ljubim te",

V vsakem trenutku bom

podvržen vam več kot besedo,

in korenina bo globlja,

in bomo kot kamen z metulji v sebi.

Grem ob rob ceste, veš,

Želim porušiti zidove časa do našega zdaj,

vendar je še vedno pogrešana in umiranje je blizu.

Živeti to pomeni razumeti nesrečo, medtem ko nasmeh krona zmagoslavje,

in gremo od pogreba do pogreba

in ljudje so zadovoljni z enim, ne da bi vedeli, kaj se zgodi.

Ta križ kave, ki obišče v običajnih urah odnese sanje o roki s seboj,

in uživam v tvojih stegnih, ti dajem luči svojega jezika ...

Takrat je že prepozno za vrnitev

in srce postane kraj, kamor redko hodiš,

pozabil kdo si bil,

ker je priročno podvojiti življenje in ga obdržati, dokler ni preudarno

in te lahko spet vidim.