Rainer Maria Rilke Bil je pesnik in romanopisec, ki je bil rojen v Pragi na dan, kot je današnji leta 1875. Priznan je kot eden od najpomembnejših nemško govorečih pisateljev svojega časa in potem po svetu. To so 6 njegovih pesmi spomniti se.
Rainer Maria Rilke
La otroštvo Rilkeja je bil označena avtor a družina polna konfliktov. Po opustitvi vojaške šole je zaradi zdravstvenih težav tečaji književnosti, umetnostne zgodovine in filozofije v Münchnu in Berlinu. Povsem se je posvetil pisanju in vpotoval v več držav Evrope. prebival v Pariz, kjer je objavljal dela kot npr nove pesmi, Requiem, In roman Beležnice Malte Lauridsa Briggeja.
Med prva svetovna vojna bil je v Münchnu, kjer je služboval kot uradnik. Končal je v Švici, kjer je objavil svoje najodmevnejše naslove: Soneti k Orfeju in Devinske elegije.
Pesmi
Jesenski dan
Gospod, čas je. Dolgo je bilo poletje.
Daj svojo senco na sončne ure,
in spusti vetrove čez planjave.
Naj začinijo zadnje sadeže;
Privoščite jim še dva južna dneva,
jih spodbudi k njihovi zrelosti in postavi
v gostem vinu zadnja slast.
Kdor je zdaj nima, ne bo zgradil hiše,
kdor je zdaj sam, bo vedno sam,
bo gledal, bral, pisal dolga pisma,
in se bo potepal po avenijah,
nemiren kot valjanje listov.
***
Vrtnice
Če nas vaša svežina včasih tako preseneti
srečna vrtnica,
je to v sebi, znotraj,
listič proti lističu, počivaš.
No prebujen niz, katerega središče
spi, medtem ko se dotikata nešteto,
nežnost tega tihega srca
ki se dvignejo do skrajnega ustja.
***
ljubimec
Da, hrepenim po tebi. zdrsne mi
z roko v roki, izgubljanje sebe,
ni upanja, da bi temu oporekal
ki, kot s tvoje strani, prihaja k meni
resen, nepovezan, nepovezan.
… tisti časi: Kako sem bil ena sama stvar,
nič, kar je dajalo glasove, in kar me je izdalo;
moja tišina. Bilo je kot kamen
po kateri reka nosi svoje šumenje!
Toda v meni, v teh tednih
pomladi, nekaj se je počasi odprlo
prihajajoč iz temnega nezavednega leta.
Nekaj mi je dalo vroče življenje
v rokah nekoga, ki ne ve
da sem včeraj obstajal.
***
Vhod
Kdor koli si: pridi ven ob sončnem zahodu
tvoje sobe, v kateri veš vse;
v daljavi je tvoja hiša
kot konec: kdorkoli si.
Kot tvoje komaj utrujene oči,
od porabljenega praga se lahko osvobodijo,
zelo počasi dvigneš črno drevo
ki ga postavlja pred nebo: vitek, sam.
In ti si ustvaril svet. In je velik in je kot
beseda, ki tudi v tišini zori.
In po svoji volji razumeti njegov pomen
nežno odpreš oči...
***
Panter
Njegov pogled se je naveličal toliko gledati
tisti bari pred njim, v nenehni paradi,
da vanjo ne bi moglo vstopiti nič drugega.
Zdi se mu, da obstaja samo na tisoče lokalov
in da za njimi ne obstaja noben svet.
Ko znova in znova riše
s svojimi koraki ozke kroge,
gibanje njegovih spretnih in gladkih nog
prikazuje odmeven ples,
okoli središča, v katerem ostaja pozoren
impozantna volja.
Le včasih dovoli v tišini, odpiranje
zaves, ki so skrivale njene zenice;
in prekrižaj sliko navznoter,
zdrsne skozi napete mišice
pade v njegovo srce, zbledi in umre.
***
Ljubezenska pesem
Kako se držim duše
ki se ne dotakne tvojega?
Kako naj ga dvignem
tudi druge stvari, o tebi?
Rad bi ga zaščitil pred izgubljenim predmetom,
v čudnem in tihem kotu
kjer se tresoč ni mogel razširiti.
Toda vsega, česar se dotakneva, ti in jaz,
nas združuje, kot lok,
da se en glas začne iz dveh strun.
Na katerem instrumentu so nas napeli?
In katera roka nas premaga, da ustvarjamo ta zvok?