Kot osebnost v špansko-ameriški literaturi in poeziji Juan Ramón Jiménez pripada generaciji 14 - ali Noucentismo -; vendar ga je zaradi njegove estetike mogoče skriti pod modernizem. Hkrati je pesnik, ki presega literate svojega časa, zato ga je priročno preučevati zunaj istih smernic, s katerimi se preučujejo dela tistega časa.
Poleg tega, Juan Ramón Jiménez je bil del generacije '27, ki je zaznamovala pot pesniške preobrazbe in vsiljevanja čiste poezije v Španiji. V prvem desetletju XNUMX. stoletja je avtor prvič sodeloval kot pisec revij, ob izdaji svojih prvih knjig. Jiménez je prejel Nobelovo nagrado za književnost za skupino del, med katerimi je lirika v prozi Platero in jaz.
Kratka biografija Juana Ramóna Jiméneza
Juan Ramon Jimenez se je rodil leta 1881 v Moguerju v Huelvi v Španiji. Bil je španski pesnik in pisatelj. V adolescenci se je preselil v Sevillo, da bi postal slikar; Čez nekaj časa pa je stojalo zamenjal za pero in se popolnoma posvetil črkam.. Okoli leta 1900 mu je umrl oče in celotna družina je bila obsedena z bančnimi dolgovi. To dejstvo je globoko zaznamovalo avtorja, ki je moral na zdravljenje depresije na psihiatrično kliniko.
Ravno v tem času knjige radi Platero in jaz, kjer zbira pesmi v prozi, ki pripovedujejo o minulih dneh, ki jih je prepotoval v družbi svojega zvestega osla. Druga dela, ki spadajo v ta leta, so bila Odmaknjeni vrtovi y Zvočna samota. Podobno, Juan Ramón je pisal ljubezenske knjige, v katerih je pripovedoval o svojih dogodivščinah z lokalnimi, tujimi, samskimi ženskami in celo nunami, dejavnost, ki se je ohranila do njegove poroke z Zenobio Camprubí.
