Pesmi Rubéna Daría

"Poemas Rubén Darío" je eno najpogostejših iskanj v Googlu in ni zaman, talent tega pesnika je bil razvpit. Pisatelj se je rodil v Metapi v Nikaragvi 18. januarja 1867. V Latinski Ameriki je postal znan po svoji poeziji - talentu, ki ga je pokazal že v zgodnjih letih -, čeprav je izstopal tudi kot novinar in diplomat. Félix Rubén García Sarmiento je njegovo polno ime; priimek Darío je sprejel zaradi dejstva, da so bili na ta način znani člani njegove družine, "los Daríos".

Kronisti poudarjajo salvadorski Francisco Gavidia kot enega največjih vplivov, saj ga je vodilo pri prilagajanju francoskih aleksandrijskih verzov metriki španščine. Resnica je, da strokovnjaki Rubéna Daría štejejo za najvidnejšega predstavnika literarnega modernizma v španskem jeziku in se imenuje med velikani novejše latinskoameriške fantastike.

Mladina

Avtorjeva biografija je zelo obsežna. Rubén je bil humanističen, bil je navdušen bralec in prezgodnji pisatelj. Pri 14 letih je objavil prve objave v časopisu León; v teh prvih pesmih izraža svoje neodvisno in progresivno stališče, vedno naklonjeno demokraciji. Leta 1882 je mladi Rubén kot varovanec diplomatske delegacije prvič odpotoval v Salvador.

Pri 16 letih je že sodeloval pri različnih časopisih v Managui. Leta 1886 se je preselil v Čile, da bi si pridobil izkušnje kot novinar v tiskanih medijih, kot je Čas, La Libertad y Glasnik; prva dva iz Santiaga in zadnja iz Valparaíso. V tej južnoameriški državi je spoznal Pedra Balmaceda Tora, ki ga je seznanil z najvišjimi intelektualnimi, političnimi in družbenimi krogi države, ki so pustili svoj vpliv na nikaraguanskega pesnika.

Tam je izšla pesniška zbirka v Valparaíso Azul, ki so ga literarni kritiki cenili kot izhodišče modernizma. Poleg tega mu to delo prinaša dovolj zaslug, da postane dopisnik časopisa. Narod Buenos Airesa. Potem je med letoma 1889 in 1892 nadaljeval svoje novinarsko in pesniško delo v več srednjeameriških državah.

Od leta 1892 je bil član nikaraguanske diplomatske delegacije v Evropi, v IV stoletnici odkritja Amerike. Bili so časi stikov z boemskimi krogi v Parizu. Leto kasneje se je vrnil v Južno Ameriko, v Buenos Airesu je ostal do leta 1896 in tam objavil dve svoji posvetilni deli - v španskem jeziku opredelil modernizem. Redke y Profana proza ​​in druge pesmi.

Poroke in diplomatski položaji

Ljubezenske zveze in tesna družinska izginotja so zaznamovala velik del njegovega literarnega navdiha. Ko je bil star 23 let, se je Rubén Darío junija 1890 poročil z Rafaelo Contreras Cañas v Managui. Leto kasneje se je rodil njegov prvorojenec, leta 1893 pa je ovdovel, ker je Contreras umrl po kirurškem posegu.

8. marca 1893 se je poročil - prisiljen, po navedbah kronistov - z Rosario Emelino. Očitno so Rubéna Darío ustanovili vojaški bratje njegove žene. Vendar je nikaraguanski pesnik svoje bivanje v Madridu izkoristil kot dopisnik časopisa Buenos Aires Narod saj naj bi se od leta 1898 prebivalo med Parizom in Madridom.

Leta 1900 je v španski prestolnici spoznal Francisco Sánchez, nepismena ženska kmečkega porekla, s katero se je civilno poročil in imel štiri otroke (le eden je preživel, Rubén Darío Sánchez, "Guincho"). Pesnik ga je naučil brati s prijatelji (živijo v Parizu) Amando Nervo in Manuel Machado.

S svojih različnih potovanj po Španiji je svoje vtise zbral v knjigi Sodobna Španija. Kronike in literarni portreti (1901). Takrat je Rubén Darío že vzbudil občudovanje uglednih intelektualcev, ki so branili modernizem v Španiji, med njimi so bili Jacinto Benavente, Juan Ramón Jiménez in Ramón María del Valle-Inclán.

Leta 1903 je bil imenovan za konzula Nikaragve v Parizu. Dve leti kasneje je sodeloval kot del delegacije, pristojne za reševanje teritorialnega spora s Hondurasom. Med letom 1905 je izdal tudi svojo tretjo glavno knjigo: Pesmi življenja in upanja, labodi in druge pesmi.

Po tem Rubén Darío sodeloval na tretji vseameriški konferenci (1906) kot sekretar nikaraguanske delegacije. Leta 1907 se je Emelina pojavila v Parizu in zahtevala pravice ženske. Potem se je pisatelj vrnil v Nikaragvo, da bi vložil zahtevo za ločitev, vendar neuspešno.

Zadnja leta Rubéna Daría

Konec leta 1907 je bil imenovan za diplomatskega predstavnika Nikaragve v Madridu vlada Juana Manuela Zelaye, zahvaljujoč njegovemu slovu kot pesniku v Ameriki in Evropi. Funkcijo je opravljal do leta 1909. Potem je bil med letoma 1910 in 1913 na različnih položajih in v uradnih misijah v različnih latinskoameriških državah.

V tistem obdobju je objavil Življenje Rubéna Daría, ki ga je napisal sam e Zgodovina mojih knjig, dve avtobiografski besedili, ki sta bistveni za razumevanje njegovega življenja in njegovega literarnega razvoja.

V Barceloni je napisal svojo zadnjo transcendentno pesniško knjigo: Pojem Argentini in druge pesmi (1914). Nazadnje ga je po kratkem obisku v Gvatemali izbruh velike vojne prisilil, da se je 6. februarja 1916 vrnil v Nikaragvo, kjer je umrl v Leónu. Bil je star 59 let.

Analiza nekaterih najbolj znanih pesmi Rubéna Daría

"Margarita" (In memoriam)

»Se spomniš, da si hotel biti Margarita Gautier?

V mislih se mi je vtisnil tvoj nenavaden obraz,

ko smo imeli večerjo na prvem zmenku,

V veselo noč, ki se ne bo vrnila

"Tvoje škrlatne ustnice preklete vijolične

srkali so šampanjec iz sladke bakarate;

s prsti ste odkrili sladko Margarito,

< > In vedeli ste, da vas že obožuje!

»Kasneje, o, cvet histerije! Jokali ste in se smejali;

tvoje poljube in solze, ki sem jih imel v ustih;

vaš smeh, vaše dišave, vaše pritožbe, bili so moji.

"In na žalostno popoldne najslajših dni,

Smrt, ljubosumna, da vidim, če me imaš rada,

Kot marjetica ljubezni te je omagala! «.

Analiza

To je delo, ki ga navdihuje ljubezen in žalost zaradi izgube ljubljene osebe. Se encuentra en Profana proza ​​in druge pesmi (1896). Šteje se za eno od predhodnih besedil modernizma v španskem jeziku, za katerega je značilna njegova kulturna vsestranskost, dragocen jezik in formalnost.

"Sonatina"

»Princesa je žalostna ... kaj bo imela princesa?

Vzdihi ji uhajajo iz ust jagod,

ki je izgubil smeh, ki je izgubil barvo.

Princesa je bleda na svojem zlatem stolu,

tipkovnica njegove zlate tipke je tiha;

in v pozabljeni vazi omedli cvet.

»Vrt naseljuje zmago pavov.

Zgovorna, lastnica pravi banalne stvari,

in oblečen v rdeče, piruetira norček.

Princesa se ne smeji, princesa ne čuti

princesa lovi po vzhodnem nebu

kačji pastir tava iz nejasne iluzije.

Ali mislite na princa Golconde ali Kitajske,

ali v katerem se je ustavil njegov argentinski plovec

videti iz njegovih oči sladkost svetlobe

Ali v kralju otokov dišečih vrtnic,

ali v tistem, ki je suveren bistrih diamantov,

ali ponosni lastnik hormuških biserov?

"Oh! Uboga princesa z roza usti

hoče biti lastovka, hoče biti metulj,

imajo lahka krila, pod nebom letijo,

pojdite na sonce s svetlobno lestvico žarka,

pozdravite lilije z majskimi verzi,

ali pa se izgubite v vetru na morskem grmenju.

"Noče več palače ali srebrnega kolovrata,

niti začarani jastreb niti škrlatni norček,

niti labodov v enem soglasju na modrem jezeru.

In rože so žalostne za rožo dvora;

jasmin na vzhodu, nelumbo na severu,

z zahoda dalije in vrtnice z juga.

"Uboga mala princesa z modrimi očmi! ...".

Analiza

Prihaja tudi "Sonatina" Profana proza. Poezijo prikazuje s popolno metriko in z inovativnim načinom, kako razviti svoj argument, z velikimi podrobnostmi o kromatičnih in senzoričnih elementih. V tej pesmi se pojavljajo tudi grško-latinske mitološke figure in klasični francoski Versajski elementi, ki se uporabljajo kot viri za sporočanje lastnih občutkov. Gre za pripovedno delo z ogromnim čustvenim nabojem, pripovedano iz intimne in subjektivne perspektive glavne junakinje, princese polne žalosti.