Octavio Paz preminil dan kot danes 1998 en Coyoacán, Mehika, njegova domovina. Eden od najbolj znani in priznani latinskoameriški pesniki, bilo je tudi velik esejist. Dali so mu Nobelova nagrada za literaturo en 1990. V njegov spomin si opomorem 6 pesmi njegovega obsežnega in zelo raznolikega dela, ki tvori številne pesniške zbirke in esejistične knjige.
Octavio Paz
Zgodaj Devetdeseta leta objavil svojo prve pesmi v reviji Ograja. In kasneje bo režiral tudi nekaj podobnih Višja o Izgubljeni sin, že v 40. Ob obisku Španije je imel opravka z republiškimi intelektualci in s Pablo Neruda, ki so močno vplivali na njegovo delo. Je v desetletju 50-ih ko objavi 4 naslovov pomembno: Pogojno, Labirint samote, Orel ali sonce?, In Lok in lira. In med njegovimi esejističnimi knjigami velja izpostaviti nekaj primerov, Kvadrivij, Toponemi, Jasno podana o Dvojni plamen. V 1981 prejel Cervantesova nagrada.
6 pesmi
Sonet III
Od zelenega veselja neba
luči si opomoreš, da luna izgubi
ker se luč sama zapomni
strele in jeseni v laseh.
Veter pije mehurček,
premaknite liste in njihov zeleni dež
zmoči ramena, ugrizi po hrbtu
in te sleče in zažge ter se vrne
Dve ladji z razpetimi jadri
dve prsi. Tvoj hrbet je hudournik.
Vaš trebuh je okamenel vrt.
Na vratu je jesen: sonce in megla.
Pod zelenim mladostniškim nebom
vaše telo daje svojo ljubezensko vsoto.
***
Med odhodom in bivanjem
Med odhodom in bivanjem dvomim v dan,
zaljubljen v svojo preglednost.
Krožno popoldne je že v zalivu:
v svojem mirnem gibanju se svet ziba.
Vse je vidno in vse je izmuzljivo,
vse je blizu in vse je nedotakljivo.
Papirji, knjiga, kozarec, svinčnik
počivajo v senci svojih imen.
Utrip časa, ki se ponavlja v mojem templju
isti trmasti zlog krvi.
Svetloba naredi steno ravnodušno
spektralno gledališče odsevov.
V središču očesa odkrijem sebe;
On me ne gleda, jaz ga gledam v njegove oči
Takoj se razprši. Brez premikanja,
Ostanem in grem: sem pavza.
***
Tvoje oči
Vaše oči so domovina
strele in solze,
govorni molk,
nevihte brez vetra,
morje brez valov, zaprte ptice,
mirujoče zlate zveri,
hudobni topaz kot resnica,
jesen na gozdni jasi
kjer luč poje na rami
drevesa in vsi listi so ptice,
plažo tisto jutro
poiščite ozvezdne oči,
košara sadja ognja,
laž, ki hrani,
ogledala tega sveta,
vrata onstranstva,
mirno utripanje morja opoldne,
absolutno utripanje, puščava.
***
Škrabanje
S kepo premoga
z mojo zlomljeno kredo in mojim rdečim svinčnikom
nariši svoje ime
ime tvojih ust
znak vaših nog
na nikogaršnji steni
Pri prepovedanih vratih
vgravirajte ime svojega telesa
do mojega rezila
krvi
in kamniti krik
in stena diha kot skrinja
***
Tišina
Pa tudi ozadje glasbe
nota požene
da medtem ko vibrira, raste in se redči
dokler v drugi glasbi ne postane nemo,
izvira iz dna tišine
še ena tišina, oster stolp, meč,
in se dviga in raste in nas ustavi
in medtem ko se dviga, padajo
spomini, upanja,
majhne laži in velike,
in želimo kričati in v grlo
krik zbledi:
tečemo v tišino
kjer so tišine neme.
***
Dve telesi
Dve telesi iz oči v oči
včasih sta dva vala
in noč je ocean.
Dve telesi iz oči v oči
včasih sta dva kamna
in puščavska noč.
Dve telesi iz oči v oči
včasih so korenine
ponoči povezano.
Dve telesi iz oči v oči
včasih so britvice
in bliskovita noč.
Dve telesi iz oči v oči
sta dve zvezdi, ki padeta
Na praznem nebu