Fotografije. (c) Komunikacijska iznajdljivost
Ana Alcolea je pisatelj iz Zaragoze z dolgo poklicno kariero Jezik in literatura kot pri objavi informativnih del, literatura otrok in mladosti (zmagal Nagrada Cervantes Chico leta 2016) in končno, novele kot Pod levom svetega Marka o Margaritin toast, ki je predstavljen zdaj. Najlepša hvala za vaš čas, prijaznost in zavzetost za to Intervju.
Ana Alcolea. Intervju
- ACTUALIDAD LITERATURA: Se spomnite prve knjige, ki ste jo prebrali? In prva zgodba, ki ste jo napisali?
ANA ALCOLEA: Verjetno prva knjiga, ki sem jo prebral Trije mušketirji, Alexander Dumas, v ilustrirani izdaji za otroke. Vsaj prvi se spomnim. Prva knjiga, ki sem jo napisal, je bila Izgubljeni medaljon, roman, ki se je zgodil Afrika, v katerem fant išče medaljon, ki ga je nosil njegov oče, ko je umrl v letalski nesreči v džungli.
- AL: Katera knjiga vas je prvič zadela in zakaj?
AA: Dve zelo različni knjigi, Jane Eyre, Charlote Brönte, za njegovo nekonvencionalno ljubezensko zgodbo in za njegove pokrajine, ki se tako razlikujejo od tistih, v katerih sem živel. Y. Vprašaj Alicijo, ki je bil objavljen kot pravi dnevnik najstnice, ki živi v svetu mamil. Bil sem zelo navdušen.
- AL: Kdo je tvoj najljubši pisatelj? Izberete lahko več kot eno in med vsemi obdobji.
AA: Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti. Obstaja veliko in zelo zanimivih: od Homer, Sofokle, Cervantes y Shakespeare a Tolstoj, herink Ibsen, Sigrid Ne vznemirjen, Dostojevskiin Thomas Človek, Štefan podružnica. Od sedanjega časa, pri katerem ostajam Juan Marsé, Manuel Vilas, Mauricio Wiesenthal in Irene Vallejo.
- AL: Kateri lik v knjigi bi želel spoznati in ustvariti?
AA: A Don Quijote iz La Manche, ki ga dejansko ustvarimo vsak dan, in če ne, gremo narobe. To je lik, ki želi iz svojega življenja narediti umetniško delo, nekaj lepega zanj in za druge. V romanu želi biti gospod in vsak dan si izmisli eno ali več pustolovskih epizod, da bo njegov ideal preživel. Tako kot vsi živimo med fikcijo in resničnostjo. Cervantes ga je znal videti in odsevati bolje kot kdorkoli.
- AL: Kakšna manija pri pisanju ali branju?
AA: Prej sem poslušal opero, da bi pisal. Zdaj pa pišem na splošno tiho, še posebej v tem obdobju, v katerem živim v zelo mirnem kraju. Zelo enostavno se osredotočim kjerkoli. Rad začnem pisati svoje romane v a zvezek, ročno. Nato nadaljujem z računalnikom, vendar uživam v tistem trenutku, ko črno pisalo drsim po papirju in vidim, kako nastajajo besede, ki bodo postale zgodbe.
In preberite, Berem samo na papirju. Nimam elektronske podpore za branje knjig. Rad prelistam in se dotaknem papirja. Tako se zavedam, da je zgodovina vedno na svojem mestu. Na zaslonu se zdi, da bodo ob obračanju besede in besede, ki jih pomenijo, izginile.
- AL: In vaše najljubše mesto in čas za to?
AA: Zjutraj po zajtrku in s skodelico čaja še vedno pari. Če sem doma, pišem na despačo, z oknom na moji levi. Zunaj doma ponavadi pišem vlaki in v letala ko potujem.
- AL: Kaj najdemo v vašem zadnjem romanu, Margaritin toast?
AA: Margaritin toast je potovanje v sedanjost in preteklost glavne junakinje, ki se po smrti očeta vrne v svoj družinski dom, da ga izprazni. Predmeti, papirji in knjige jo popeljejo v čas, ko je bila del tega doma, v letih tranzicije. Ne gre za roman, ki bi se zadovoljil s časom ali z družinskimi odnosi, niti z glavnim junakom, ki je tudi pripovedovalec. Brez junakov v Margaritini zdravici. Samo ljudje. Niti bolj niti manj kot le ljudje.
- AL: Drugi žanri, ki so ti poleg zgodovinskega romana všeč?
AA: Ponavadi berem roman bolj intimen kot zgodovinski. Zanimajo me liki in njihov dialog s svojim časom, ki je del njihovih življenjskih okoliščin. Tudi jaz berem poezija, ker se v njem skoraj vedno najdem.
- AL: Kaj bereš zdaj? In pisanje?
AA: Berem a biografija norveške pisateljice Sigrid Undset, ki je leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Pišem knjigo, ki bi jo lahko naslovili Moje življenje v kabini ker že sedem mesecev petdeset odstotkov časa živim v izolirani kabini v gorah, v Ljubljani Norveško, in želim izraziti moj odnos z naravo: glasovi reke, šepetanje listov dreves, menjava letnih časov ... Mislim, da moramo živeti bolj v stikih in pogovorih z naravo, in pisanje te knjige me uči, da moram bolj gledati in poslušati in bolje.
- AL: Kako mislite, da je založniška scena za toliko avtorjev, kolikor jih je ali jih želi objaviti?
AA: Tudi na to vprašanje je težko odgovoriti. Počutim se zelo privilegirano ker sem doslej objavil tako rekoč vse, kar sem napisal. Vidim, da je veliko avtorjev, ki želijo objaviti takoj, v naglici, in to je poklic, za katerega morate biti zelo potrpežljivi. Veliko moraš pisati. In predvsem moraš veliko brati.
Pisati sem začel že pri petintridesetih letih in prvi založnik, ki sem mu poslal izvirnik, tega ni hotel. Drugi da in z njim ima več kot 30 izdaj. Imam roman, ki ga je objavil dva založnika, ki ga nista objavila, tretji ga je objavil in nad njim sem navdušen. Počakati moraš. Če je knjiga dobra, na koncu skoraj vedno najde svoje mesto. Običajno.
- AL: Vam je trenutek krize, ki ga doživljamo, težek ali boste lahko obdržali nekaj pozitivnega za prihodnje romane?
AA: Čas je čustveno težko za vsakogar, seveda. V tem obdobju sem bil zelo kreativen in napisal sem marsikaj, v katerem je bila tema pandemije uvedena, ne da bi bila predhodno pripravljena. Ko začnem roman, ne vem, kaj se bo zgodilo, roman nastaja in včasih zdrsnejo vprašanja, ki jih na začetku niste imeli.
Verjamem, da so romani kot življenje: vemo, da se bo končalo, ne vemo pa, kako in kdaj. Besede in znaki me presenetijo, ko pišem. Mislim, da je to v mojih romanih zelo pomembno. Margarita me je med pisanjem svoje zgodbe zelo presenetila Margaritin toast. Veliko sem se naučil o njej in o sebi.