Du Fu. 5 pesmi za spomin na klasiko kitajske poezije

Znan tudi kot Tvoj fu, ta pesnik je eden izmed odlične klasike kitajske književnosti. Pravzaprav se upošteva "Sveti pesnik". Danes Rešil sem njegovo postavo (ali pa jo odkrijem) s pogledom na njeno postavo in delo, med katerimi sem jih izbral 5 pesmi.

Du fu

Rojen v letu 712, kmalu pokazala enostavnost učenja in nadarjenost. Všeč mu je bilo tudi slikanje, glasba in jahanje. V mladosti je nameraval nositi a Češko življenje, bil je potovanje po vsej Kitajski v najbolj uspešnem obdobju Dinastija Tang.

Ko je končno dobil službo kot uradno, ker mu v prvem poskusu ni uspelo opraviti cesarskih izpitov, a upor to bi več let prelivalo Kitajsko. Cesar ga je imenoval za cenzorja in Du Fu ga je imel uničen imperij.

Vse to to odražalo v več pesmih, pa tudi njegova prijateljstva z drugimi velikimi pesniki, kot je LiPo, naklonjenost svoji družini ali sočutje do revščine v mestu. Opravil zadnja leta svojega življenja v zelo negotove razmere in ga finančno podpirajo prijatelji. In čeprav ga v življenju ni uspelo prepoznati, njegov ugled in slava sta se povečala po njegovi smrti.

Zelo ploden, zapustil je zapuščino več kot 1.400 pesmi. Nekateri naslovi njegovih del so Poševni let lastovk o Zbirka in komentar pesmi Tu Fu.

5 pesmi

Vnebohod

Med silovitim vetrom
pod visokim nebom,
opice zajokajo svojo žalost.
Nad belimi peski otočka,
ptica leti, kroži.
Neskončno listje, ki ga piha veter,
padejo žvižganje z dreves,
in prostrani Jangce burno teče.
Daleč od mojega doma
Jokam žalostno jesen
in potovanja se mi zdijo neskončna.
Starec, sam preobremenjen z boleznijo,
Grem na to teraso.
Težave, težave in tesnoba,
nasilili so moje sive lase.
In ne morem si pomagati, da ne bi dal kozarca na stran.

***

Izvirske vode

Tretji mesec in breskev cveti
plavajo na rečnih valovih.
Potok obnavlja stare sledi,
in ob zori poplavi meje plaže.
Smaragdno zeleno lesketa pred vrati vej,
medtem ko popravljam svoje vrvje
In spustim dišečo vabo
Bambusove cevi privežem, da zalivam vrt.
Ptice, ki priletijo, so že legija
in v hrupnem hubbu oporekajo kopalnici.

***

Zimska zarja

Moški in zveri zodiaka
Še enkrat proti nam.
Steklenice zelenega vina, lupine rdečega jastoga,
Vsi prazni so zloženi na mizo.
Kako pozabiti starega znanca?
In vsak, ki sedi, posluša svoje misli.
Zunaj so zacvilila kolesa z vozovi.
V napuščih se ptice zbudijo.
Kmalu v drugi zimski zori
Moram se soočiti s svojimi štiridesetimi leti.
Priganjajo me trde, trmaste trenutke,
Ugnjen v dolgo senco mraka.
Življenje se obrača in mine, pijani prah.

***

Poslikani jastreb

Na beli svili
vetra in zmrzali:
čudovito slikanje tega jastreba.
Pripravljen loviti premetenega zajca, dvigne krila,
in v profilu so njegove oči podobne očem stiske opice.
Če bi se svilena vrvica sprostila
ki ga veže na sijočo palico
na vrhu okna,
čakanje na piščalko;
če so ga že zapustili
napasti navadne ptice,
perje in kri bi se širili po prostranem travniku.

***

Ob pogledu na vodo z ograje sem pustil srcu leteti

Daleč od sten, na široki ograji,
brez vasi, ki bi jo ovirala,
pogled seže daleč, daleč.
Čiste vode reke skoraj prelivajo kanal.
Pomlad se konča,
in mirna drevesa so polna cvetja.
Med lepim dežjem,
pojavijo se minnows,
in poševni let lastovk
do paira nežnega vetriča.
V mestu sto tisoč domov,
tu dve ali tri družine.