Fotografija: avtorjeva spletna stran.
Denise Garcia, Albacete pesnica iz Fuente-Álamo, vendar se je naselila v Murciji, se je rodil na dan kot danes 1929. Diplomirala je iz romanske filologije, zanimanje za literaturo, še posebej za poezijo, je že zgodaj začelo zanimati Rubén Darío, Becquer, Rosalía de Castro, Machado ter grške in latinske klasike. Toda za praznovanje njegovega rojstnega dne gre a izbor pesmi ki spadajo v njegovo delo. Da jo odkrijete.
Dionisia García — Izbrane pesmis
SAM?
Blagor, ko veš, da te nekdo čaka
in bo trpel tvoje solze,
nekdo zjutraj
pridruži se svojemu prebujanju z božanjem,
in je štel velikokrat
skedenj svojega telesa.
Osamljenost odžene, kdor nas gleda,
ki zna deliti, kar smo se naučili,
in z nami se premika
na iste stvari.
***
POROČILO
Nenadoma danes popoldne, dva tisoč deveti avgust,
na mizi se pojavi majhen kos papirja,
samo z dvema besedama in nezmotljivo črko.
Pred več kot desetletjem nas je zapustil njen avtor,
in zdaj je ta papir tako nedolžen
na mizi z drugačnim vrstnim redom,
in ne v hiši, kjer je živela.
Preobrat spominov, ki jih prejmem v tem trenutku
o trpeči ženski, ki je želela biti ljubljena.
Takrat je skrbel za nas v zameno za nežnost,
šepeta in naklonjenosti, s ponavljajočimi se poljubi.
Odpustil je naše geste in očitke.
Želel je potovati v svete kraje.
Prepričan sem, da ste končno videli vse
in njegovo dobro srce nas spodbuja.
Morda je ta papir darilo,
preudarno opozorilo, nepričakovano,
o nas in naših revnih življenjih.
***
PRIJATELJ
Težko pričakovano slovo se danes konča.
Za nami je še en del življenja.
Ne boste nas več obiskali z vlakom
poskušati reči s trdnim vdihom
dokler ne dobimo nerazložljivega.
Danes usoda želi, da si prvi
razkriti skrito.
Spoznali boste resnico, sami, na drugi obali.
***
RAJSKO DREVO
Zavetilo nas je rajsko drevo
med sadovnjakom in hišo.
njegovi pepelnati listi
zdelo se je, da se dotakne polmeseca,
svod, tako blizu pri roki,
in naj živijo zvezde
v naših očeh majhnih mestnih otrok,
blizu narave.
Spominjam se sončnih zahodov
pod drevesom in njegovo aromo,
kjer so me nekega dne napovedali
izročitev barke
z maminimi oblekami,
ki ga nisem poznal
***
STRAST POTREBNEGA DNEVA
V urah žalosti množice
za pretekli čas,
za življenje, ki bi ga lahko povečal
v neutrudnem boju.
To so bitke
preteklosti in sedanjosti,
ne da bi bilo to mogoče
popravi kar je izginilo...
Močni moji srčni napadi in sanje,
spodbuja prebujanje veselja,
do strasti nujnega dne,
v drugem svetu, ki me zdaj sprejema,
ki ga ljubim in se ga bojim in me spravlja v nelagodje,
v katerem pijem požirek za požirkom,
če jih ne bi bilo več.
***
POSNETEK
Z očetom z roko v roki po ljubki drevoredu
v iskanju prijatelja, ki smo ga končno videli.
Bil je sončen marec in približal se je fotograf
pripravljen ustaviti ta prizor.
Naši dolgi plašči, nasmeh;
elementarno veselje obstoja
za vedno označeno črno-belo.
Predsedoval je vratom Alcalá,
s svojimi rožnatimi in sivinami na kamnu,
obdan z nedolžnim vzdušjem.
Minilo je že več kot trideset let
in grem skozi kraj z avtom;
Ko grem mimo, počrnele kamnite arkade,
njegov predrzni sijaj, ki se ne zaveda naglice.
Grem k prijatelju, staremu in samemu.
Nemirna je pomlad, brez fotografa,
in moj oče ni.
***
SHAKESPEARE NI IMEL KOLESA
Bil je pešec ljubezni v Stratfordu,
Shakespeare ni imel kolesa;
dvignjeni zemeljski vrtinci
v gorečem veselju
premagati razdalje
in pridi domov
avtorja Anne Hathaway,
ki je pričakoval in ponudil objem
svojemu zvestemu romarju.
Zdaj pa fantje
ljubitelji stratforda,
iščejo cesto,
vendar ni več znakov:
jih je izbrisalo toliko koles
ki ga ohranja samo zrak
nepoškodovani spomini,
žive palpitacije
iz srca mladeniča.
Vir: avtorjeva spletna stran.