César Vallejo Je morda najbolj priznan perujski pesnik na svetu in se je rodil 16. marca 1892 v Santiagu de Chuco. Za njegovo delo je značilna avantgardo in obnovitev knjižnega jezika, kjer je avtentičnost. Gojil je tudi pripoved. Z ljubeznijo in občudovanjem Evropa, obiskal Francijo, Španijo in Rusijo. Umrl je še zelo mlad v Parizu, kjer je pokopan na pokopališču Montparnasse. Zapomniti si ga, ga odkriti ali ponovno odkriti, je to izbor pesmi.
Cesar Vallejo—Pizbrani izdelki
Pesnik svoji ljubljeni
Ljubljeni, v tej noči ste se križali
na dveh ukrivljenih žarkih mojega poljuba;
in tvoja žalost mi je povedala, da je Jezus jokal,
in da je slajši veliki petek od tistega poljuba.
V tej jasni noči, ko si me toliko gledal,
Smrt je bila vesela in mu je pela v kosti.
V tej septembrski noči je uradno opravil
moj drugi padec in najbolj človeški poljub.
Ljubljeni, oba bova umrla skupaj, zelo skupaj;
naša vzvišena grenkoba bo postopoma usahnila;
in naše pokojne ustnice se bodo dotaknile sence.
In ne bo več očitkov v tvojih blagoslovljenih očeh;
ne bom te spet užalil. in v grobu
Oba bova zaspala, kot dva mlajša brata.
lagati
laž. Če je varal,
in nič več. To je to. drugače,
boste tudi videli
kako zelo me bo bolelo, da sem bil tak.
laž. Utihni.
Zdaj je v redu.
Kot drugič mi storiš enako,
ampak tudi jaz sem bil tak.
Zame, ki sem toliko opazil, če res
jokal si,
saj si drugič kar ostal
v tvojih sladkarijah,
meni, ki se nisem niti sanjal, da si jim verjel,
Tvoje solze so me osvojile.
Je narejeno.
A že veste: vse je bila laž.
In če boš še naprej jokal, potem dobro!
Spet mi te ni treba niti videti, ko igraš.
pol svetlobe
Sanjal sem o pobegu. in sanjal sem
tvoja raztresena čipka v spalnici.
Ob pomolu neka mati;
in njenih petnajst let dojenja ob eni uri.
Sanjal sem o pobegu. "za vedno"
zavzdihnil na lestvici loka;
Sanjala sem o materi;
nekaj sveže zelenjave,
in konstelirano trousseau aurore.
Ob pomolu…
In ob vratu, ki se utaplja.
Odsoten
Odsoten! Jutro, ko grem
dalje, do Skrivnosti,
kot po neizbežni vrstici,
noge ti bodo zdrsnile na pokopališče.
Odsoten! Zjutraj grem na plažo
od morja sence in tihega imperija,
kot mračna ptica grem,
beli panteon bo vaše ujetništvo.
V vaših očeh bo postala noč;
in trpel boš, potem pa boš vzel
spokorni raztrgani belci.
Odsoten! In v lastnem trpljenju
mora križati med krikom bronastih
paket obžalovanja!
naš kruh
Zajtrk je pijan... Vlažna zemlja
pokopališča diši po ljubljeni krvi.
Zimsko mesto… The Bitting Crusade
vozička, da bi vlekel zdi
priklenjeno hitro čustvo!
Rad bi potrkal na vsa vrata,
in vprašaj ne vem koga; in kasneje
videti uboge in tiho jokati,
daj vsem sveže kose kruha.
In bogatim oropati njihove vinograde
z dvema svetima rokama
da ob udarcu svetlobe
Neprikovani so odleteli s križa!
Jutranja trepalnica, ne vstani!
daj nam naš vsakdanji kruh,
Gospod…!
Vse moje kosti so tuje;
mogoče sem jih ukradel!
Prišel sem si dati, kar je morda bilo
dodeljen za drugega;
in mislim, da če se ne bi rodil,
še en revež bo pil to kavo!
Jaz sem slab tat ... Kam bom šel!
In v tej mrzli uri, ko je zemlja
presega človeški prah in tako žalostno je,
Rad bi potrkal na vsa vrata,
in prosim ne vem koga, odpuščanje,
in mu naredi majhne koščke svežega kruha
tukaj, v peči mojega srca...!
Vir: Pesmi duše