Fotografija: Teresa Viejo. Z dovoljenjem Communication Ingenuity.
A Theresa Old Znana je po svoji poklicni karieri kot novinar, vendar je tudi pisatelj poklicno. Svoj čas izkoristi med radiem, televizijo, odnosom z bralci ter več delavnicami in pogovori. Poleg tega je ambasadorka dobre volje za UNICEF in Ustanova za žrtve prometnih nesreč. Pisal je eseje in romane z naslovi, kot npr Medtem ko dežuje o Spomin na vodo, med drugim in zdaj predstavil Dekle, ki je želelo vedeti vse. V tem primeru Intervju Pripoveduje nam o njej in drugih temah. Najlepše se vam zahvaljujem za vašo pozornost in čas.
Teresa Viejo — Intervju
- ACTUALIDAD LITERATURA: Vaš zadnji roman ima naslov Dekle, ki je želelo vedeti vse. Kaj nam poveste o tem in od kod ideja?
TEREZA STARI: Dekle, ki je želelo vedeti vse, ni roman, ampak roman nefikcijsko delo okrog radovednosti, trdnjava, za katere raziskave sem se v zadnjih letih specializiral in tudi prevzel objavljati njegove prednosti in spodbujati njegovo uporabo na konferencah in izobraževanjih. Ta knjiga je del procesa, ki mi daje veliko veselje, zadnji se je začel moja doktorska naloga za podporo tej študiji.
- AL: Se lahko vrnete k tej prvi knjigi, ki ste jo prebrali? In prva zgodba, ki ste jo napisali?
TV: Predvidevam, da bi bila kopija sage o Pet, avtorja Enid Blyton. Še posebej se spomnim Pollyanna, Eleanor H. Porter, saj me je njena vesela filozofija kljub težavam, ki jih je lik doživljal, zelo zaznamovala. Kasneje, čez čas, sem v njem zaznal zametke pozitivne psihologije, ki jo zdaj izvajam. približno takrat Začel sem pisati skrivnostne zgodbe, kar se ni zdelo ravno običajno za deklico dvanajstih, trinajstih let, a kot je rekel Juan Rulfo, »vedno napišemo knjigo, ki bi jo radi prebrali«.
- AL: Glavni pisec? Izberete lahko več kot eno in med vsemi obdobji.
TV: Pedro Paramo, avtorja J. Rulfa je knjiga, ki jo vedno znova preberem. Avtor se mi zdi v svoji kompleksnosti izjemno bitje. ljubim Garcia Marquez, Ernesto Sabato in Elena Garro; Boom romanopisci so mi pomagali rasti kot bralec. pesmi Peter Salinas vedno me spremljajo; njemu sodoben, čeprav v drugem spolu, je bil Daphne du maurier, katerega zapleti me zapeljejo že od začetka, dober primer, da si lahko popularen in zelo dobro pišeš. in priporočam Olga Tokarčuk za nekaj podobnega dobitnik Nobelove nagrade, čigar knjige takoj očarajo. Edgar Allan Poe med klasiko in Joyce Carol Oates, sodobno.
- AL: Kateri lik v knjigi bi želel spoznati in ustvariti?
TV: Več kot lik bi si želel obiščite katero koli prizorišče iz romanov Daphne du Maurier: Rebeccina hiša, Jamaica Inn, kmetija, kjer živi sestrična Rachel ...
- AL: Kakšne posebne navade ali navade, ko gre za pisanje ali branje?
TV: Vau, toliko! Vsak roman ima svojo paleto arom, torej Pisati moram z dišečimi svečami ali osvežilci zraka okrog mene. v moji pisarni Atmosfero svojih likov ustvarjam s starimi fotografijami: tkanine in obleke, ki jih bodo uporabljali, hiše, kjer se bo dogajanje odvijalo, pohištvo in osebni predmeti vsakega od njih, pokrajine lokacij ... če se neka akcija odvija v mestu, v resničnem okolju , moram najti zemljevid, ki Pojasnite, kako je bilo v času, ko se zgodba odvija. Fotografije njegovih zgradb, reform, ki so bile izvedene pozneje, itd.
Na primer, med pisanjem mojega drugega romana, Naj nas čas najde, sprejeto mehiški idiomi da jih dam likom in sem se navadil na mehiško hrano ter se potopil v njeno kulturo. Običajno rečem, da je pisanje romana potovanje: vase, v čas, v lastne spomine in v kolektivni spomin. Darilo, ki bi ga moral vsak od nas podariti drug drugemu, vsaj enkrat v življenju.
- AL: In vaše najljubše mesto in čas za to?
TV: V moji pisarni, z veliko naravna svetloba, in raje pišem podnevi. Bolje zjutraj kot pozno popoldne.
- AL: Ali obstajajo drugi žanri, ki so ti všeč?
TV: Na splošno imam rad telenovele z veliko količino Skrivnost, vendar gre tudi skozi proge. na primer v zadnjih letih berem več stvarne literature: nevroznanost, psihologija, astrologija, vodenje in osebna rast … med moje branje pa se vedno prikradejo besedila o duhovnosti.
- AL: Kaj bereš zdaj? In pisanje?
TV: Zelo pogosto združujem več knjig hkrati; v svoj počitniški kovček sem vključil romane Hamnet, avtorja Maggie O'Farrell, in Nebo je modro, zemlja je bela, Hiromi Kawakami (mimogrede, čudovita knjiga) in eseji ponovno premisliavtorja Adam Grant biti odnosen, avtorja Kenneth Gergen in moč veselja, Frédéricha Lenoirja (njegova razmišljanja precej odmevajo). In prav danes sem prejela Blonde Carol Oates, a za skoraj 1.000 strani potrebujem čas.
Kar se tiče pisanja, sem dokončati zgodbo da sem bil naročen za kompilacijo. In v glavi se mi vrti roman.
- AL: Kakšen se vam zdi založniški prizor in kaj se je odločilo, da poskusite objaviti?
TV: Pravzaprav ne vem, kaj naj ti odgovorim, ker pisanje in objavljanje sta zame povezani. Prvo knjigo sem izdal leta 2000 in je bila plod pogovorov, ki sem jih imel z založnikom; Z uredniki sem vedno vzdrževal tekoče stike, cenim njihovo delo in njihove prispevke, tako da je končni rezultat običajno seštevek več pogledov med nastajanjem.
- AL: Vam je trenutek krize, ki ga doživljamo, težek ali boste lahko obdržali kaj pozitivnega za prihodnje zgodbe?
TV: Vsako obdobje ima svojo krizo, svojo vojno in svoje duhove in ljudje se jih morajo naučiti obvladovati. Nemogoče je zanikati težavnosti scenarija, v katerem smo; ko pa pišeš o drugih zgodovinskih stičiščih ti pomaga relativizirati in tudi razumeti. Ne morem si predstavljati muke naših starih staršev, ki so med državljansko vojno poskušali najti neko normalnost, tihožitje pa je teklo: otroci so hodili v šolo, ljudje so hodili ven, hodili v kavarne, se zaljubljali in poročali. Zdaj se mladi izseljujejo iz ekonomskih razlogov, leta 1939 pa so bežali iz političnih razlogov. Nekatera dejstva se nevarno približajo, tako da bi razumeli, kaj doživljamo, bi morali prebrati novejšo zgodovino.