Carlos Bassas del Rey: «Sem precej librofag»

Carlos Bassas od kralja zaključuje odhod njegovega nov roman januarja 2021, Svinčeno nebo. Danes to objavljam Intervju ki mi ga je podelil pred nekaj dnevi. Pove nam nekaj o svojem trajektorija, njegovo navdušenje nad japonska kultura ali novih projektov. Ti Resnično cenim vaš čas in prijaznost.

CARLOS BASSAS DEL REY - Intervju

• ACTUALIDAD LITERATURA: Se spomnite prve knjige, ki ste jo prebrali? In prva zgodba, ki ste jo napisali?

CARLOS BASSAS DEL REY: Isto vprašanje so me že večkrat vprašali. Vsakič, ko se ozrem nazaj, se potopim v spomin in ga poskušam zapomniti, ne morem ga jasno najti, čeprav je eden najbolj oddaljenih spominov v literaturi ilustrirana različica Michael Strogoffza verne. Bilo je iz Bruguere, če se prav spomnim. Naslovnica je odražala trenutek, ko so ga zaslepili z vročim sabljem.

Tudi jaz se spomnim Neskončna zgodba in Momoavtor Ende. Kar zadeva prvo zgodbo, je resnica, da ne. A karkoli je bilo, je bilo požgano, to je gotovo.

• AL: Katera knjiga vas je prizadela in zakaj?

CB: Rekel bi, da so prvi, ki so na mene vplivali (na že tako zavesten način), bili Stevenson: Črna puščica, Dr. Jeckyll in gospod Hyde predvsem pa Otok zaklada. Tudi Dumas y Dickens.

Z njimi sem to odkril s preprostimi besedami bi lahko zgradil vesolje; tudi, da sem se lahko vanj poglobil, se izognil in da se mi je tisto, kar sem držal v rokah, zdelo resnično ali več kot samo življenje kot zgodovina. Za njimi so prišli še mnogi drugi. Tudi moja dva največja literarna klofuta v najstniških letih: Drevo življenja, iz Baroje, in Družina Pascuala Duartejaavtor Cela.

• DO: Kdo je tvoj najljubši pisatelj? Izberete lahko več kot eno in med vsemi obdobji.

CB: Nimam enega ali enega, ampak veliko in veliko, mnogih obdobij in mnogih zvrsti. Tudi, če sem ti naredil a Seznam z mojim top 10, Ko bi končal, bi ga spremenil. S filmi mi je lažje, ne vem zakaj. Tam imam top 10 veliko bolj jasni naslovi in ​​veliko jasnejša zasedba režiserjev. Ampak, če rečem takšnega, ki nikoli ne razočara, bom to rekel Steinbeck.

• AL: Kateri lik v knjigi bi želel spoznati in ustvariti?

CB: Spoznal sem že veliko, nekatere celo intimno. Ko je lik dober, kot da ga osebno poznate, za vedno ostane z vami. Kar zadeva ustvarjanje ... Še enkrat, težko se je držati samo enega, vendar vam povem Alonso quijano. Za veliko Razlogi: ker so univerzalna kot Ulises (še ena izmed mojih najljubših) in avtor moja polovica iz La Manche.

• AL: Kakšna manija pri pisanju ali branju?

CB: Brez. Zdaj, ko pomislim, nekaj moram, še posebej, ko pišem (bolj kot ko berem): tišina.

• DO: In vaše najljubše mesto in čas za to?

CB: V njem pišem despačo že dolgo, pravzaprav preden sem začel objavljati. Nimam najljubšega ali čarobnega trenutka dneva; pišem veliko ur zaporedoma, zjutraj, popoldan, ponoči včasih ... Lahko bi rekli, da pišem med uradnimi urami.

• AL: Od kod ta ljubezen do japonske kulture?

CB: Od malega sem bila. Od prvih razredov borilne veščine z očetom in bratom ter vrsto samuraji to me je očaralo. Potem so se stvari sčasoma zares začele in hobi je postal predanost, najprej in v obsedenost kasneje. Vse, kar je bilo povezano z japonsko kulturo: zgodovina, literatura, kino, gastronomija, slikarstvo, kaligrafija, orožarna, oblačila ...

• AL: Še najljubši žanri?

CB: Vse zvrsti, če je roman dober. In poleg leposlovja, razkritje znanstveni. Všeč mi je, nato pa se na koncu pojavi v mojih romanih. Tudi Zgodovina. Vseh časov. Pravzaprav, Sem precej jedec knjig. Nikoli ne veste, kje boste našli anekdoto, besedno zvezo, zgodbico, lik, dogodek, ki vas bo očaral in na koncu postal del vaše lastne literature, vašega življenja. In seveda črni roman.

• AL: Kaj bereš zdaj? In pisanje?

CB: Sem notri promocijska fazamojega novega romana, ki bo prikazan v Januarja 2021zato sem si vzel nekaj časa za sprostitev. A od tega ni bilo nobene koristi, ker sem že začel pisati drugo zgodbo. Glede odčitkov: najnovejše od Alexis ravelo, Monica Ojeda y Sarah Table in majhen dragulj: Strašno zelenje, od Benjamina labatut (da, naenkrat).

• AL: Kako mislite, da je založniška scena za toliko avtorjev, kolikor jih je ali jih želi objaviti?

CB: No, mi smo kot popotniki v tokijskem vagonu na delovni dan: tesno. Povedal bom nekaj, kar morda povzroča neko sovraštvo ali drugače: objavljeni so veliko (zelo veliko, približno osemdeset tisoč) nove knjige na leto v Španiji. Preveč.

In čeprav se zavedam, da imajo mnogi za seboj veliko dela, polovica pušča veliko želenega (Zavedam se tudi, da lahko nekdo mojega postavi v ta odsek) in mnogi drugi so kloni, sledi.

So tiste, ki jih ponavadi imenujem 1) MacLiterature (romani, ki imajo med seboj popolnoma enak okus kjerkoli na planetu); ali 2) Napisani filmi (Vsi ti romani, napisani za uživanje, kot da gre za film; uporabljajo iste vire, sledijo enakim pripovednim in dramskim strukturam - paradigmi, strukturi v dejanjih, celo prelomnicah, značilnih za najpogostejši severnoameriški film - in uporabite jezik, ki je zelo udoben in enostaven za sledenje).

In ne rečem, da pustolovskih romanov, kriminalističnih romanov in trilerjev ne bi smeli objavljati, katerih edini namen je čista zabava (sam jih zaužijem in ko so dobro napisani, so v veselje), ampak da nekateri založniki bi morali bolj skrbeti za raven literarne kakovosti nekaterih teh del.

• AL: Vam je trenutek krize, ki ga doživljamo, težek ali boste lahko obdržali nekaj pozitivnega za prihodnje romane?

CB: V mojem primeru napaka ni toliko spremenila mojih navad -Še vedno sem zaprta doma pisanje, branje, popravljanje-, samo kar zadeva fizične predstavitve in obiske festivalov. V zvezi s tem tehta to, da z nekaterimi kolegi ne moremo popiti nekaj piv (in vsega, kar to pomeni, si izmenjati toliko stvari). Ampak to je tisto, česar se dotakne.

Kar zadeva nekaj pozitivnega ... Poglejte, pravkar sem začel nov roman in prva stvar, za katero sem se odločil, je to Prilagodila jo bom kadar koli pred pandemijo. Niti novic o virusu v ozadju niti znakov z maskami niti alarma v državi. Mislim, da smo do zdaj že precej siti.