Številka, katere poezija je presegla govor in tišino. Ženska, ki je sama naredila glagol meso, skuša razumeti nekaj, kar je bilo vedno nad vsemi. Tišina in beseda pri pesniku, ki je bil do spusta čista strast. Ženska, ki je samo želela pridite do dna. Vsako dejanje, vsak stavek, vsaka beseda, v Aleksandra Pizarnik iskal je smisel, ki je bil njegov lastni, čeprav nadrejen nepomembnemu, zemeljskemu, kar je bilo predlagano kot formula za nekaj, kar se ni zdelo nikoli dopolnilo, ampak le ostanek bistvenega. Poezija kot bistvo življenja. Poezija kot življenje.
In med vsemi svojimi strastmi je Alejandra svojo ljubezen prekrižala z ljubeznijo do Silvina Ocampo. Alejandra je imela Silvino rada kot nihče drug. Mnogi lahko razmerje ocenjujejo kot lezbijke. Menim, da je čisto, veliko višje od tistega, kar lahko določijo meje spolne opredelitve. Alejandra je bila vedno onstran. In kot znak te strasti je to, da zapuščam to pismo, napisano leta 1972, naslovljeno na tedanjo ženo Bioya Casaresa. Upam, da boste uživali tako kot jaz vsakič, ko jo ponovno preberem.
«BA 31/1/72
Ma tres chere,
Zelo žalosten dan, ko sem vam telefoniral, da niste slišali nič drugega kot lažne, nevredne glasove, ki izvirajo iz bitij, ki so jih izdelovalci golemov izdali pred ogledali (prim. Von Arnim).
Ampak ti, ljubezen moja, ne pozabi me. Veste, koliko in predvsem trpim. Mogoče oba veva, da te iščem. Kakor koli že, tukaj je glasbeni gozd za dve zvesti deklici: S. in A.
Napiši mi, draga. Potrebujem čudovito gotovost, da si tukaj, ici-bas pourtant [vendar tukaj spodaj]. Nelahko prevajam, moja astma je impresivna (ob praznovanju sem odkril, da Martho moti hrup mojega bolnega dihanja) Zakaj, Silvina je oboževala, ali katera sranja dobro dihajo in ostajam zaprta in sem Fedra in sem Anne Frank?
V soboto sem v Bécquarju dirkal z motorjem in strmoglavil. Vse boli (ne bi škodilo, če bi se me dotaknili - in to ni laskava fraza). Ker nisem hotel alarmirati hiše, nisem rekel ničesar. Ležal sem na soncu. Omedlela sem, a na srečo nihče ni vedel. Rad bi vam povedal te naježlje, ker me poslušate samo vi. In tvoja knjiga? Moja je pravkar prišla ven. Čudovit format. Pošljem ga Posadasu 1650, ki mu bo, ker je Quintanin ljubimec, prenašal med gnusom in izbiro.
Poslal sem vam (jim) tudi venezuelski zvezek z ne vem, kakšen degutante [neprijeten] (kot pravijo). Ampak naj vas urejajo čez 15 dni (…) (vendar v skrajni nevarnosti)]. Oh, Sylvette, če bi bila. Seveda bi ti poljubil roko in jokal, toda ti si moj izgubljeni raj. Ponovno najdeno in izgubljeno. Jebi grško-Rimljane. Obožujem tvoj obraz. In vaše noge in roke (bis 10), ki vodijo do hiše spominskih sanj, tkane v onkraj resnične preteklosti.
Silvine, svoje življenje (v dobesednem smislu) sem napisal Adolfitu, da najino prijateljstvo ne spi. Upal sem ga prositi, naj te poljubi (malo: 5 ali 6-krat) zame in mislim, da je spoznal, da te imam rad BREZ OZADJE. Ljubim ga, vendar je drugačen, veste, kajne? Poleg tega ga občudujem in je tako prijazen, aristokratski in preprost. Ampak to nisi ti, mon cher amour. Zapustil te bom: umiram zaradi vročine in zebe me. Želim si, da bi bila gola, poleg mene in glasno prebirala svoje pesmi. Sylvette mon amour, kmalu ti pišem. Sylv. Vem, kaj je to pismo. Ampak jaz vam zaupam mistično. Poleg tega me smrt tako blizu (tako bujna!) Zatira. (…) Sylvette, to ni vročina, to je neskončno spoznanje, da si čudovita, čudovita in prikupna. Naredite mi malo prostora v sebi, ne bom vas motil. Ampak ljubim te, oh, ne predstavljaš si, kako se tresem, ko se spomnim tvojih rok, ki se jih ne bom nikoli več dotaknil, če ti ni všeč, saj to že vidiš, seks je poleg tega "tretja oseba". Kakorkoli, ne nadaljujem. Pošiljam vam 2 knjižnici poemaunculi meos - resna stvar. Poljubljam vas, saj poznam rusko (s francosko in korziško različico).
Ali te ne poljubim, ampak te pozdravljam glede na tvoj okus, kakor hočeš.
Predlagam. Vedno sem rekel ne, da bi nekega dne rekel bolje, da.
Bodite previdni: to pismo vas bo peut t'en foutgre, jaz pa vam bom odgovoril [lahko to pismo postavite v rit in mi odgovorite] velike mravlje.
Sylvette, ti si la seule, l'unique. Mais ça il faut Povedal mu bom: Jamais tu ne rencontreras quelqu'un comme moi –Et tu le sais (tout) (Et maintenant je pleure.
[Sylvette, edina si, edina si. Treba pa je reči: nikoli ne boste našli nikogar, kot sem jaz. In da veste (vse). In zdaj jočem]
Silvina me ozdravi, pomagaj mi, ni mogoče biti takšno mučenje-)
Silvina, ozdravi me, ne bo mi treba zdaj umreti. "
Kako veste, da je šlo za čisto razmerje in da je bilo premagovanje, ne vem kaj in ne vem kaj. AP je bil izvrsten pesnik, a tudi človek in mimogrede s kar nekaj težavami. Poskrbimo in obdržimo delo. Ta romantizacija prekletega pesnika in njegovega načina ljubezni je bila.